»V teh dneh tudi v Festivalu Velenje veliko razmišljamo o tem, kako se je življenje mnogim v hipu spremenilo. Z mislimi smo pogosto v domovih za varstvo odraslih. Ker so domovi zaprti za obiskovalce in ker je tudi sicer, ne le v obdobju koronavirusa, veliko ljudi osamljenih, smo razmišljali, kako bi jih razveselili, ohrabrili in jim polepšali dneve v osami,« pravi Barbara Pokorny, direktorica Festivala Velenje, kjer so prišli na zamisel, da bi tem ljudem poslali pisma, ki jih bodo zanje napisali in poslali znanci, pa tudi neznanci. Po možnosti na roko, tako, kot smo nekoč pisali šolske spise. A so dobrodošla tudi v elektronski obliki, da so le polna topline, ki se skozi pisemski papir širi na tiste, ki jih prebirajo.
Najmlajši pisec šteje šest let
»Moram reči, da nas je odziv že v prvih dveh dneh izjemno pozitivno presenetil, doslej smo prejeli že nekaj deset pisem. Eno je prispelo celo iz Pariza, prav tako smo prejeli pismo iz Afganistana od Velenjčanke, ki tam živi že leta. Najmlajši pisec šteje šest, najstarejši pa 80 let. Nekateri napišejo tudi kakšno pesem, nekateri kaj narišejo, predvsem pa vsi izražajo lepe misli,« pove Pokornyjeva.
Da gre za neprecenljivo zamisel, se strinja tudi Violeta Potočnik Krajnc, direktorica Doma za varstvo odraslih v Velenju, v katerem je trenutno nastanjenih 180 stanovalcev. Kot še pove Potočnik-Krajnčeva, pa je z besedami kar težko opisati, koliko pisma pomenijo starejšim, ki jih prebirajo. »Veliko pisem je napisanih na roko, ob njihovem prebiranju pa se tudi nam, zaposlenim, orosijo oči. Še zlasti pa je vse ganilo pismo Pike Nogavičke, ki smo ga natisnili vsem in je vsak prejel svoje,« nam pove direktorica.
Morda se bodo tudi osebno spoznali
Sploh pa imajo zdaj ta pisma prednost pred knjigami, ki jih stanovalci morda ravno berejo. »Tako je ena gospa takoj, ko smo ji izročili pismo, odložila svojo knjigo in rekla, da bo najprej prebrala pismo,« pove Potočnik-Krajnčeva, ki skupaj z zaposlenimi v domu pomaga pisma tiskati in tudi kuvertirati. Sploh pa, pravi, si ljudje želijo na pisma, ki so podpisana, tudi odpisati, zato so zaposlene že prosili, ali jim bodo pri tem pomagali. »In srčno upam, da bomo morda v jesenskih mesecih, ko bo enkrat vsega tega konec, priredili kakšno srečanje stanovalcev in tistih, ki jim pošiljajo pisma, da se bodo tudi osebno spoznali. In se bodo na ta način rodila kakšna nova prijateljstva,« razmišlja Potočnik-Krajnčeva. Enako tudi Pokornyjeva, ki še vedno vabi ljudi, da napišejo kakšno bodrilno sporočilo in ga posredujejo na elektronski naslov pismo@festival-velenje.si. Ta bodo najprej romala v Dom za varstvo odraslih Velenje, povsem mogoče pa je, da bodo idejo pozneje razširili še na druge podobne ustanove.
