»Na Ljubljanici sem sem učil veslati. Bila je zima, leta 2009, ko sem z veliko optimizma prvič sedel v kajak,« pove in omeni tudi razlog za svojo odločitev. Kadar je v Ljubljani, reko obišče vsaj enkrat na teden, te dni ga lahko vidimo skoraj vsak dan. Na vodo se odpravi pri Livadi in vesla mimo Tromostovja in Zmajskega mosta vse do Plečnikovih zapornic. Kadar ima več časa, gre proti toku do Vrhnike. »Zadnja leta je v poletnih mesecih na reki ogromno ladjic, tudi turistov. Morda tudi zato takrat raje veslam proti Vrhniki, kjer je več narave, tudi veslačev na reki je manj.«
Koronavirus je ustavil rečni promet, je pa zato na Ljubljanici, kot pravi sogovornik, veliko več smeti. »Med veslanjem redno pobiram smeti in zadnje čase lahko rečem, da je bila reka že spodobno čista. Od epidemije in odloka o nošenju zaščitnih mask in rokavic pa se je stanje Ljubljanice drastično spremenilo. V reki je ogromno zaščitnih rokavic, ki jih vidiš šele, ko priveslaš blizu. Odkar so lokali zaprti, se veliko mladih zbira ob reki in si privošči pivo v pločevinki. Žal tudi te končajo v Ljubljanici,« z žalostjo pove sogovornik. Med pogovorom pogleda na nasprotni breg reke, na Špico: »Tu je umirjeno, nekaj družinic in starejši parov poseda v tišini. Prav je tako, saj se od daleč vidi, da živijo skupaj.«
Udomačili smo nutrije
Med veslanjem mu občasno delajo družbo tudi nutrije, ki so zadnja tri leta postale izredno domače. »Če so se še pred leti skrile pod vodo, ko si priveslal mimo, zdaj, vajene človeka, pridejo mimo tebe. Ljudje jih hranijo najpogosteje kar s kruhom,« še pove. V smehu doda: »Nutrije ne občutijo pandemije. Ljudje jih še vedno hodijo obiskovat.«
Čeprav je, kot pravi, Ljubljanica lepa v vseh letnih časih, je Marinu Medaku še vedo najljubši prizor sončni zahod pri glavni tržnici. »Ko sonce zahaja, lahko ustvari čudovito svetlobo, veslanje proti njej pa je spokojno.«
Navadno vesla sam, občasno se mu pridruži kakšen prijatelj. Tudi dekle je nekoč peljal na zmenek na Ljubljanico, vendar se je končal s padcem v reko. »Kar nekajkrat sem se s kanujem obrnil v vodo. Tako je bilo tudi na zmenku, ko sem izgubil ravnotežje,« pove in v smehu prizna, da je zveza kljub tej anekdoti trajala še nekaj časa.
Načrti po koncu karantene že narejeni
Kot vsi tudi Marin Medak z nestrpnostjo čaka na čas, ko se bomo lahko ponovno podali v svet. Načrtov mu ne manjka. »S Sinišo Glogoškim, zagrebškim snemalcem, s katerim že štiri leta delava pri projektu Male avanture, greva veslat na Zrmanjo, zeleno reko Velebita. Tokrat brez kamer, za dušo,« pove Medak in prizna, da ture izbira predvsem po tem, da lahko brez težav kampira v naravi, prav tako da je okolje čim lepše in ni onesnaženo. »Nikomur ni užitek veslati po reki, polni smeti, in občudovati bregov, kjer zelenje krasijo nakupovalne vrečke in druge smeti.«
In če potrebujete tudi vi namig, kam po koncu karantene, sogovornik predlaga Kraški rob. »Pot od Socerba do Sočerge na hrvaški meji. Dvodnevni treking mimo istrskih vasic, pod sabo imaš morje s spodmoli, ki jih je oblikovala vetrna erozija. Prav tako je zanimivo Kočevje, zame avanturistična prestolnica Slovenije. Tri dni hodiš po Roški poti in vidiš samo odtise medvedov,« pove in prizna, da jih do zdaj še ni srečal. Glede reke pa sogovornik namigne veslanje po stari strugi Drave iz Maribora do Ptuja. »Tu reka dejansko zaživi. Vidiš srnjad, ki teče čez reko, nekaj brzic, v Dravi je tudi ogromno rib.«
