Brezdomec Jaka je z zaščitno masko čez sršečo brado ležal stisnjen v senčni kot, nekaj metrov od vhoda v Bizzarnico pri Mariči na Metelkovi. Mineval mu je še en dan brez tople vode in postelje ter z zelo malo hrane in pogostimi obhodi policije, ko je k njemu pristopil Mohamed Alburai, begunec iz okupirane Gaze. Z zaščitno masko, rokavicami in nahrbtnikom, polnim medicinskih pripomočkov. Ponudil mu je oskrbo. Jaka je bil sprva nekoliko nezaupljiv. Potem je pogovor stekel, novemu znancu je povedal, da ima rane na nogah, ker si je pred leti kokain namesto v žilo vbrizgal v mišico. »Jaka pravi, da lahko začnemo,« se je čez čas Mohamed obrnil proti tistim, ki smo pogovor opazovali iz ozadja.
V zavetišču ni prostora
Zraven je bila tudi Maja, ki brezdomcem prinaša hrano, vodo, kavo. »Jaka sem spoznala tu. Je zelo nežen fant. Ko mu prinesem dva sendviča, da enega kolegu,« je govorila s kratkimi presledki in rahlo tresočim glasom. Medtem je Mohamed že odstranjeval star povoj in gazo. Prikazala se je živa zagnojena rana. Mohamed je začel čistiti, Jaka se je vse bolj potil. Kapljice so mu prekrile čelo, zdelo se je, da so se mokrili tudi kratki lasje. Njegove temne oči so bile vse bolj motne. Slišalo se je petje vrabcev in sonce se je krepilo. Maja se je prestopala in jokala. Iz Jaka se je iztrgal dolg krik. »Zdrži. Bodi močan. To je dobro zate. Še malo potrpi,« je hlipaje govorila, medtem ko je Mohamed zbrano nadaljeval. Jaka je stiskal črnikaste zobe, telo je stresal naprej in nazaj, levo in desno.
Rana na prvi nogi je bila očiščena, Mohamed jo je že povijal. Jaka je z nosom zajemal zrak, brisal si je pot in solze. Maja ga je še vedno od daleč opazovala, preden je Mohamed postopek uspešno ponovil na drugi nogi.
»Ne boli me več. Prej me je kljuvalo, kot bi me ves čas najedala kokoš. Med spanjem zaradi krčev kar poskakujem. Ponoči, ko ni nikogar zraven, jokam, da dam bolečino iz sebe,« je Jaka govoril mirno, umerjeno in s čistim glasom, kot bi mu ga sprale solze. Zaželel si je invalidskega vozička, da bi lažje prišel do nekaj deset metrov oddaljenega stranišča in mrzle tekoče vode. Želel bi si tudi mesto v zavetišču, a je tudi po tistem, ko je dala občina društvu Kralji ulice v začasno uporabo stavbo na Rimski cesti, premalo prostora za vse, na cesti je ostalo še kakšnih 20, morda 30 ljudi. Nekateri so v izjemno slabem stanju. Jaka bi šel tudi v bolnišnico. »A me verjetno ne bodo sprejeli. V bolnišnici se mi rane hitro celijo. Ampak potem me odpustijo, čeprav se še ne zacelijo do konca,« je dodal.
V Gazi ni brezdomcev
Potem ko je opravil delo, si je Mohamed Alburai privoščil hladno kavo in cigareto. »Zakaj to počnem? Ker sem človek,« je dejal, kot bi bil to najbolj logičen odgovor na svetu. »Nihče noče živeti na ulici,« je nadaljeval z glasom, v katerem je bilo čutiti odtis cigaretnega dima. »Bil sem zelo vesel, ko mi je Jaka rekel, da mi zaupa. Skušal sem ga čim bolj nežno oskrbeti. Glede na stanje ran bi rekel, da niso bile previte vsaj deset dni. Upam, da mu jih bom zdaj previjal vsak drugi dan,« je dejal. Z Jako je navezal stik že nekaj dni prej. Prav tako z nekaterimi drugimi brezdomci, ki se še niso odločili za previjanje. »Občutek sem dobil, da si Jaka želi pomagati. Morda potrebuje le več moči in podpore,« je dejal. Nato se je zamislil in pristavil: »Ljudi ni prav soditi zaradi njihovih napak. Vsi jih delamo. Skupnost bi morala vsakomur dati drugo, tretjo, četrto priložnost.«
Kot bolničar in voznik rešilca je Mohamed Alburai ljudem pomagal že v Gazi, kjer je bil devet let prostovoljec palestinskega Rdečega križa, tudi v treh vojnah. »V Gazi na 350 kvadratnih kilometrih živi več kot dva milijona ljudi. Lahko si mislite, kaj se zgodi, ko Izrael bombardira tako gosto naseljeno prebivalstvo.« Kmalu po tistem, ko je prišel v Slovenijo, je začel delati kot prostovoljec pri tukajšnjem Rdečem križu. V času epidemije koronavirusa skupaj s kolegicami in kolegi pomaga brezdomcem, ki jim tudi kuhajo. Preden je prišel v Evropo, si ni mislil, da bo to počel. »Ko sem videl ljudi spati na cesti, sem bil šokiran. Saj to je vendar Evropa, človek.« Brezdomcev v Palestini ni videl. »Gaza je 72 let pod okupacijo, ampak nimamo brezdomcev. Za ljudi v stiski poskrbi skupnost,« je dal misliti drugi skupnosti, katere del je že postal.
