Delo na njivah in v mlinu tudi v času karantene zaradi virusa ne počiva, pravi Mahmud Al Khatib, ki je sicer zaposlen v trgovini s pohištvom. Ob službi ženi Maji Lamberger Khatib pomaga na kmetiji Pri omi Neži, ki jo je kulturna antropologinja prevzela od svojih prednikov pred štirimi leti. Kmetijo v bližini Kidričevega je leta 1947 Majina babica kot dvajsetletnica prevzela od svojih staršev in kot ženska vodja kmetije je bila posebnost tistega časa.
Na 11 hektarjih, pomagata jim tudi Majina starša, zdaj ekološko pridelujejo in kolobarijo z bučami sorte slovenska golica, konopljo, sončnicami, lanom, prosom, piro in ajdo ter še z drugimi žitaricami. Bučno in laneno ter druga olja nastajajo v domači stiskalnici, tudi žita meljejo v svojem mlinu na kamnu, in ko je čas za to, za čaj sušijo tudi ajdove cvetove.
Brez izkušenj na kmetijo
Ekonomski tehnik Mahmud Al Khatib, ki je odraščal v središču velemesta Aman, pred tem ni imel nobenih izkušenj s kmetovanjem. Nekaj znanja sta jima ob predaji kmetije prenesla babica in dedek, ostalo pa sta pridobila prek srečanj in svetovanj ekoloških kmetov, povezovanja s strokovnjaki in skozi prakso. Ko sta živela v Ljubljani, kjer je Mahmud Al Khatib nekaj časa delal v lokalu s hitro prehrano na Trubarjevi ulici, nato na Pop TV, bil tudi DJ, Maja Lamberger Khatib pa je predavala na fakulteti in delala doktorat iz kulturne antropologije, načrtov z družinsko kmetijo nista imela. A ko je dedek in babica nista več mogla voditi, je padla odločitev.
Za Mahmuda Al Khatiba se je tako zgodilo več sprememb – selitev iz Jordanije v Slovenijo, nato pa še iz urbanega okolja na podeželje. »Vse je odvisno od tebe, če si odprt in nimaš težav s prilagajanjem, lažje živiš in se lahko hitro vklopiš v nov prostor. Ne nazadnje je bila ob prihodu iz Amana, ki je po številu prebivalcev večji od Slovenije, za mene vas že Ljubljana,« je jasen sogovornik. Vsak prostor ima svoje vzdušje in spomine, še ob tem doda, ko pravi, da zdaj na Pragerskem kdaj pogreša poletne ljubljanske noči, sprehode in dogajanje v starem mestu. A tudi mir je veliko vreden.
Glasba v ljubljanskem bloku
Pomembna vstopna točka ob vklapljanju v novo okolje je bila za Mahmuda Al Khatiba šola slovenščine, kjer pa se niso učili le jezika, temveč so spoznavali tudi kulturni prostor, ljudi, navade. Že takoj ga je navdušila narava s svojo sočno zeleno. »V primerjavi z rjavo, peskom in betonom v Jordaniji je bila to prava osvežitev,« se spominja.
V slovensko okolje je že kmalu po selitvi vnesel svoje veščine in znanja, predvsem v okviru arabskega kulturnega društva Rozana, kjer so organizirali festivale in je vodil folklorno skupino ter se ukvarjal z glasbo. Pri čemer se je lutnjo in pihala začel učiti v ljubljanskem bloku. »V Jordaniji sem veliko pel. V moji družini je veliko glasbenikov in petje je vedno spremljalo naše vesele dogodke, zaroke in poroke. Igrali in peli pa smo doma tudi kar tako,« pripoveduje sogovornik.
Kadar z družino iz Slovenije odpotujejo na obisk k sorodnikom v Aman, se Mahmud Al Khatib tam počuti kot turist. Veliko se je spremenilo. »Jordanija je moja domovina, dom pa je Slovenija, kjer ustvarjam,« pravi. V Jordaniji ima veliko sorodnikov, saj ima štiri brate in pet sester ter skoraj 80 nečakov in nečakinj. Ko se dobi ožja družina na kupu, se generacijsko v hiši razporedijo po več sobah. Ob tem se ponovno spomni na svoj prihod v Slovenijo, kjer je vse v manjšem merilu, kot je pred tem poznal. »Ko sem prvič tu videl čajnik, me je neizmerno nasmejal. Pri nas ima širino v krog sklenjenih rok odraslega človeka,« ponazori Mahmud Al Khatib. Skladni s tem so seveda tudi velikosti loncev za družinska kosila in še večji so tisti za razširjena domača srečanja. Vanje bi se lahko človek tudi usedel, širino druženj opiše sogovornik.
