Fragmenti ljubezenskega diskurza
Roland Barthes
Leteči HolandecZmerom ravnam – trmasto ravnam –, ne glede na to, kaj mi govorijo, in ne glede na razočaranja, kakor da me bo ljubezen nekega dne izpolnila, kakor da je Najvišje dobro mogoče. Od tod ta nenavadna dialektika, ki brez zadrege omogoča, da z absolutno ljubeznijo pride absolutna ljubezen – kakor da mi ljubezen odpira neko drugo logiko (absolut ni več enkraten), drugi čas (iz ljubezni v ljubezen živim vertikalne trenutke), drugo glasbo (ta zvok spomina, brez vsake skonstruiranosti, pozabljajoč na to, kar je pred njim in za njim – ta zvok je sam na sebi muzikalen). Iščem, začenjam, poskušam, nadaljujem, tečem naprej, a nikoli ne vem, da končujem: o Feniksu ne pravimo, da je umrl, temveč samo, da se je znova rodil (ali se potemtakem lahko vnovič rodim, ne da bi umrl?).
Ker torej nisem izpolnjen, a se vendarle ne ubijem, je ljubezensko tavanje neizbežno. Poznal ga je tudi Werther – ko je »ubogo Leonoro« zamenjal za Lotte; premikanje se je, res, zaustavilo; a če bi preživel, bi prav taka pisma še enkrat napisal drugi ženski.
***
Brez odgovora»Medtem ko si X kaj pripovedoval, mu govoril o tem in onem, se je pogosto zdelo, da gleda drugam ali da posluša kaj drugega, da opreza po okolici: potrt si utihnil; po dolgem premolku je X dejal: 'Nadaljuj, poslušam te.'; tedaj si kolikor mogoče zbrano povzel nit zgodbe, v katero nisi več verjel.«
(Kakor slaba koncertna dvorana ima tudi čustveni prostor mrtve kote, kamor zvok ne seže več. – Ali ni potemtakem popoln sogovornik, prijatelj ta, ki okoli vas ustvari kar največjo resonanco? Ali ni mogoče reči, da je prijateljstvo prostor kar največje akustičnosti?)
Roland Barthes (1915–1980): Fragmenti ljubezenskega diskurza; prevedla Zoja Skušek; Založba cf*, 2019
