Andrej Sevšek, Punk Rock Holiday: “Zdaj PRH narekuje, kateri punk bendi bodo avgusta v Evropi”

10 let kasneje je taisti festival priznan kot eden najodmevnejših glasbenih dogodkov za ljubitelje punk-rocka, ska-ja in povezanih žanrov v tem delu Evrope in drugod. Skupaj z razprodano deseto izvedbo bo festival obiskalo preko 50 tisoč ljudi in na glavnem ter pomožnem odru bo igralo več kot 400 bendov. Impresivna dejstva za dogodek, ki je vsako leto namenoma omejen na specifično število prodanih kart, da se obiskovalcem zagotovi pristna alternativna koncertna izkušnja. Takšna, brez ograje med odrom in publiko. Spoštovanja vredna odločitev.

O festivalu Punk Rock Holiday smo se pogovarjali z njegovim programskim vodjo, Andrejem Sevškom.

Sprehod od samomorilskih teženj do vrha. Nekako tako je šlo. Prvo leto katastrofa, naslednje še večja, ampak smo verjeli, da se enkrat izkopljemo iz blata. Vsako leto je namreč prižgalo nekaj novega upanja, potrditve, da gradimo nekaj izjemnega, je pa trajalo 5 let, da smo prepričali dovolj ljudi. Prvi motivator, katerega mnenje je takrat ogromno pomenilo, je bil Fat Mike. Po katastrofi naju je z Nikom (Niko Vukič, soorganizator festivala, op.a.) povabil na bus, ponudil pijačo in rekel, da je slišal, da smo izgubili ogromno denarja, ampak da delamo nekaj najboljšega, kar je videl v zadnjih letih in naj ne obupamo. Da obljubijo, da pridejo nazaj čez 2 leti in nam poskušajo povrniti izgubljen denar. Kar se je tudi zgodilo. Celo več. Za NOFX je PRH postal najljubši festival. Kar tudi jasno povedo.

Niko je bil leta 2009 star 20 let? Nekaj takega. Bil je predsednik zasavskega študentskega kluba Šklab, ki je imelo plan narediti festival. Brezplačen. S Šank Rock in podobnimi bendi. V Trbovljah. Midva sva takrat že delala skupaj, ko je v Gala hali izvedel nek hardcore koncert s tujimi bendi. Klical me je, če lahko zrihtam kakšen ska bend. Najbrž Red Five Point Star in kakšne tuje. Nekako sem ga uspel prepričat, da bi bilo smiselno denar raje vložiti v festival z vstopnino in konkretnim programom. In nastal je Šklabfest. Po dveh letih smo izgubili lokacijo in iskali novo. Ponudila se je Ajdovščina. Dajmo sodelovat. Jaz sem imel takrat potrjene NOFX v Križankah, pa se je zdelo smiselno, da se to poveže. NOFX ni bila všeč lokacija v Ajdovščini, pa smo rekli, dajmo vse na rdečo in šli v Tolmin. Seveda se je ustavilo na črni.

Točno. Edino, da sem bil jaz že precej domač v sestavljanju programa, Na klubskem nivoju. Izkušnje iz klubskega nivoja je bilo samo treba strniti v par dni in si zastaviti nekoliko višje cilje. Jasna mi je bila tudi produkcija večjih dogodkov, saj sem v preteklosti delal na festivalih, kot je Riversplash, Metalcamp, Seasplash v Pulju in tudi na večjih prireditvah v Ljubljani, kot so Rammstein v Tivoliju, Iron Maiden in Depeche Mode na bežigrajskem stadionu… Največja napaka v prvih letih je bila, da smo mislili, da moramo promocijo za punk festival graditi po vzoru drugih festivalov. Veliko energije in denarja smo usmerjali v Main Stream promocijo. Drugače nismo znali. Šele čez nekaj let nam je kapnilo, da v Sloveniji več kot 1500 ljudi punk festival nikoli ne bo zanimal in da je širiti občinstvo v tako malem prostoru nesmiselno. Naredili smo rez in se usmerili v načrtno promocijo v tujini. To je rešilo festival. Na srečo je punk scena izjemno kolegialna. Hitro smo navezali stike s pomembnimi ljudmi, agencijami in festivali po Evropi, ki so za trikrat manj denarja, kot smo ga porabili v Sloveniji, naredili trikrat večji rezultat. In tako je steklo.

Jaz bi prej rekel, da so srce festivala obiskovalci, ki ob dobrih pogojih ustvarjajo tako nepozabno atmosfero, da navdušujejo vse bende po vrsti. Ampak ja, še tako dobra lokacija in festival brez vrhunskega programa ne more privabiti dovolj ljudi. Če bi to držalo, bi bili vsi festivali v Tolminu razprodani. Prvo leto smo prevetrili glave in razmislili, kaj manjka. Manjka glasbeno profiliran festival, ki nagovarja točno določeno ciljno občinstvo. V tem, kar delamo, smo bili domači. Poznali smo bende in publiko. Vedeli smo, kaj hočejo. Opazovali smo ostale festivale doma in po Evropi in uvideli, da je mešanje žanrov na festivalih napačno. Ob naših začetkih smo bili deležni določenih očitkov publike in pritiskov agencij, da začnemo novačit več metalcore bendov, ki so bili takrat v porastu. In po drugi strani starih angleških bendov, ki naj bi bili punk, to, kar mi delamo, je pa kalifornijska šminkarija. Metalcore se nam je zdel preveč neiskrena, trendovska muha enodnevnica, kot je bila emo scena na prelomu tisočletja. Ni imela prave energije. Samo za biznis je šlo. Angleški veterani pa nam niso šli v kontekst, ker so njihovi fani preveč negativni in vzvišeni do ostale punk scene. Poleg tega sem imel v odbijanju ponudb agentov dober argument, da večina teh bendov že desetletja ni izdala nič pomembnega in da nas preigravanje 30 let starih hitov s po možnosti samo enim originalnim članom, ne zanima. Pravzaprav je PRH stopil iz okvirov in začel sestavljati program z občutkom in ne po poslovnih pravilih in smernicah. Umaknili smo ograjo in ponovno zbližali bende s publiko. Bendi so bili navdušeni. Končno spet pravi punk festival, kot smo jih bili vajeni v 90 ih… in govorice so se začele širiti. Če smo bili pred leti odvisni od festivalov tipa FM4 Frequency v Avstriji ali Pukkelpop v Belgiji, če bodo povabili kakšen bend, ki bi tudi nam prišel prav, se je v zadnjih petih letih situacija popolnoma obrnila. Zdaj PRH narekuje, kateri punk bendi bodo avgusta v Evropi. Vsi hočejo igrati. Kot pa sem zapisal v prvem stavku, nam mnenje publike veliko pomeni tudi pri sestavljanju programa. Vsako leto jih vprašamo, katere bende želijo. Seveda želja ne moremo povsem upoštevati, je pa lestvica odlična opora, da smo na pravi poti.

Iskreno mislim, da je bila to tolažilna nagrada za Rancid, ki jih je v Stožicah v paketu z Green Day kupila oseba, ki že desetletja poskuša ustvariti monopol na Balkanu. Takrat smo se tudi mi pogajali za ta koncert, ki nam je bil ponujen še preden so ostali začeli višati ponudbe v nebo. Za The Offspring smo ponudili smešen denar in nismo niti slučajno pričakovali, da bodo potrdili. In so. Brez korekcij. Ko smo leto zatem potovali v Los Angeles na festival Surf City Blitz, kjer so nastopali Offspring, Bad Religion, Pennywise, Rancid in drugi, si v zaodrju srečal tudi člane Green Day in vseh drugih. Postalo je jasno, da je tam scena še vedno povezana in da se dober glas o festivalu dejansko širi v prava ušesa. Offspring so očitno slišali samo dobre stvari o PRH in pristali na za njih minimalen honorar, ker so tukaj želeli igrati.

Ker so enostavno preveliki, da bi si lahko privoščili kakršenkoli spodrsljaj na turneji. Treba se je zavedat, da so njihove turneje izdaten finančen zalogaj in ne samo zaslužek. Z njimi delajo velike ekipe zelo dobro plačanih profesionalcev. Od odrskih tehnikov, tour managerjev, šefov produkcije, do toncev in lučkarjev, voznikov avtobusov in tovornjakov… Zato njihovi nastopi ne smejo biti izpostavljeni nikakršnim naključjem, ki bi lahko ogrozili nadaljevanje turneje. Če bi zaradi nesrečnega pripetljaja v Tolminu morali prekiniti turnejo, bi to za njih predstavljalo milijonsko izgubo. Tega si nihče od nas ne more privoščiti, zato smo se odločili, da jih prestavimo na ponedeljek, ogrevalni dan in potem ograjo umaknemo, da glavnina festivala steče po ustaljenih tirnicah. Bil je poskus. Po tem nastopu je postalo jasno, da si naša publika nikakor ne želi ograje in posledično velikih bendov, ki ograjo zahtevajo. Odlična šola, ki na srečo ni veliko stala. Naslednje leto smo tudi Bad Religion s težavo prepričali, da nastopijo brez ograje.

Tako kot se je PRH v prvih letih boril za čim večjo pozornost in uveljavitev v globalnem punk prostoru, se borijo tudi mali bendi. Nekateri izjemno kvalitetni, a jih nihče ne opazi, ker danes nihče več ne hodi po klubih in odkriva nove talente za svojo založbo ali agencijo. Vsi samo še gulijo tisto, kar se prodaja - nam pa je jasno, da se bodo trenutni headlinerji čez čas upokojili in če scena ne ustvari novih, enostavno ne bo več gonilcev scene in bo scena izumrla. Nekako smo uvideli, da so edino festivali, na katere se zgrne ogromno ljudi iz scene - od založnikov, agentov, managerjev, blogerjev in nenazadnje publike - idealna platforma za to, da izpostaviš kakšen še neznan bend. Na Beach Stageu se tako vsako leto predstavi nekaj več, kot 30 bendov. 8 od teh je že nekako uveljavljenih, že imajo založbo, agencijo, niso pa še dovolj prepoznavni, da bi lahko zasedli glavni oder. Nekako po stopničkah gre. Beach Stage, kot ga poznamo danes, obstaja od leta 2013. Pred tem je obstajal zgolj improviziran oder na plaži. Ideja zanj je prišla iz strani briške zasedbe Pigs Parlament, ki je s kolegi Neverend hotela z agregatom uprizoriti koncert v kampu na prvi izvedbi PRH leta 2011. Prosili so nas za dovoljenje, pa sem jih takoj ustavil in predlagal, da zasedejo neko odru podobno leseno konstrukcijo na sotočju, mi pa jim pripeljemo elektriko in koncert poskušamo dodatno promovirati. Na Sotočju se je takrat nagnetlo blizu 1000 ljudi. Pigs Parlament od takrat na PRH odru še niso manjkali. Če ne igrajo svojih komadov, festival vedno zaključijo s karaokami v živo. Recimo temu, da smo njihovo kreativnost in samoiniciativnost nagradili in tudi ostalim pokazali, kako se dela - ne sedi se doma na kavču in čaka, da te nekdo pokliče na špil, ampak si proaktiven.

Leta 2012 smo k sodelovanju povabili tudi ostale bende. Če ste na festivalu, prinesite inštrumente in igrajte. Sposodili smo si backline in ozvočenje in ga ponudili bendom na uporabo. Pri tem smo opazili, da zelo malo bendov obišče festival, kar nas je negativno presenetilo. Vsi bi radi igrali na festivalu, imate punk bend, festivala pa ne obiščete… To nekako ne gre skupaj. Tako smo uvedli prijave na samem festivalu. Če želiš na festivalu nastopiti, obiščeš festival kot obiskovalec, se oglasiš na info točki, prineseš svoj CD in se prijaviš za nastop naslednje leto. V zadnjih letih tako zberemo preko 150 prijav iz celega sveta. V zadnjem času so najbolj zagreti predvsem Brazilci. Bende potem preposlušamo in naredimo širšo selekcijo, potem pa še ožjo, ponavadi s pomočjo fanov na FB strani. Ker smo se želeli znebiti navijaštva za določen bend in klasične evrovizijske kuhinje, smo letos glasovanje v prvem krogu izvedli preko festivalske aplikacije, kjer je moral vsak posameznik glasovati za najmanj 10 bendov, če ne, se njegov glas ni štel. Tako smo dobili neko realno sliko najbolj zaželjenih 50 bendov, izmed katerih smo jih polovico postavili na oder.

Iz ene težave v drugo. Nekako smo z Občino Tolmin uspeli vzpostaviti dialog, ki se je nadaljeval na Direkciji za infrastrukturo (DRSI), ki je odgovorna za projekt gradnje obvoznice. Po prvem sestanku septembra, ko smo se seznanili z natančnimi načrti, smo pripravili listo želja in prioritet, ki bi jih DRSI lahko vključila v razpis za izvajalca. Na zadnjem sestanku januarja smo se strinjali, da so naše zahteve oz. želje verjetno uresničljive in da se lahko vzajemno prilagodimo in delamo v smeri, da festival lahko nemoteno poteka tako v času gradnje, kot tudi po tem, ko je obvoznica že operativna. Pereč je tudi problem s Paradisom, v katerega že 10 let vlagamo nemalo denarja, da je zgradba funkcionalna za čas festivalov. Odvisno je od razpleta in ambicij morebitnega novega lastnika, če bomo morda po letu 2013, ko s prejšnjim lastnikom nismo uspeli doseči realne cene najema, produkcijo ponovno primorani seliti v šotore in pisarniške zabojnike.

Kljub temu, da smo strigli z ušesi in pasivno iskali novo lokacijo, je PRH v prvem planu iskal rešitev za obstanek v Tolminu. V lokacijo smo v desetih letih vložili ogromno napora in nenazadnje denarja, da predstavlja čim bolj enostavno logistično izvedbo. Obrnili smo vsak kamen na prizorišču. Skoraj nič na festivalu ni prepuščeno naključju. Sodelujemo s timom domačinov, ki so postali nepogrešljiv del festivalov… Selitev na novo lokacijo bi porušila vso to sinergijo, ki se je ustvarila v Tolminu in potrebovali bi nekaj let, da se ta ponovno vzpostavi. Za en teden zgradimo mesto, v katerem prebiva 6000 ljudi. To ni enostavno. Povsod je lahko lepo, a doma je najlepše, pravijo. In PRH je v Tolminu doma.

Kot sem že prej opisal, smo od leta 2013 promocijske aktivnosti usmerili skoraj povsem v tujino, ker smo to publiko nujno potrebovali, da bi festival lahko preživel. Eksponentna rast publike je mogoča le s tujo publiko, saj je v Sloveniji in okoliških državah ni bilo dovolj. Prva leta sta nas razočarali predvsem Italija in Hrvaška, iz katerih smo si nadejali dovolj obiskovalcev, da dopolnijo manjko domačih, a se to ni izšlo. Z Italijani nismo našli prave komunikacije, Hrvatom pa so bile cene vstopnic očitno že takrat nedosegljive. Cena vstopnice za INmusic festival v Zagrebu z zares velikimi imeni je še danes zgolj 70 EUR. Enostavno v Sloveniji ni in še vedno ne obstaja rokenrol festivalska kultura. Zato so tudi ugasnili festivali, kot so Rock Otočec, Zgaga, Schengenfest… Festivalski obiskovalci, ki so pripravljeni svoj dopust preživeti na festivalu, so zelo redki. Večina jih noče zamenjat svojega tedna v prikolici v Premanturi z obiskom festivala. Tako se odločijo festival obiskati za en dan. Da lahko rečejo, da so bili. Kar pa festivalom dolgoročno ne prinaša stabilnosti. Prvih 5 let smo v zadnjem obdobju predprodaje obiskovalcem ponudili eno in dvodnevne vstopnice in s tem ohranjali število slovenskih obiskovalcev. A so ti kupovali vstopnice večinoma samo za dneve, ko so nastopila največja imena, naslednji dan pa je na prizorišču zevala praznina. Kar pa za sceno ni dobro. Tako smo se leta 2016, ko je bil festival razprodan že v marcu, odločili, da enodnevnih vstopnic ne ponujamo več. Posledično je prišlo do precejšnjega osipa domačega občinstva, za kar pa festival ne more več skrbeti, ker je ohranjanje tega sistema predrago in bi festival lahko dolgoročno finančno ogrozilo. Za ohranjanje scene doma festival ogromno pomeni, pa čeprav zgolj 500 slovencem. Smo pač majhen narod. Se pa trudimo vsem, ki so izpadli iz boja za vstopnice vsako leto pripraviti nekaj posebnega. Predlani je bil to festival Punk in Drublic v Šiški, letos pa je to ekskluziven klubski koncert Bad Religion v Cvetličarni. Poleg vseh drugih klubskih koncertov, seveda. Najbrž je opazno, da je večjih punk koncertov v Ljubljani bistveno več, kot jih je bilo pred desetimi leti.

Prizadevamo si, da bi festival obstal v dosedanjih okvirih. Da bi ostali povezani s sceno, bendi, založbami, obiskovalci… Da bi ohranili pozitivno vibro v krogu ekipe, ki festival pripravlja. Pozitivno, pravzaprav srčno in srečno osebje je prav tako pomembno. Velik del publike opazi, da je osebje veselo in pozitivno, da rado priskoči na pomoč, da v svojem delu uživa. To publika zelo ceni in nam vsem vrača s pozitivnim odnosom do festivala. No, to želimo ohraniti. Zadovoljstvo vseh vpletenih.

Da, to smo se odločili že leta 2016, ko smo festival prvič razprodali. Nekako se nam zdi, da je trenutno število obiskovalcem optimalno za filozofijo festivala, kot tudi lokacijo.

Bad Religion leta 2011.

Glede na to, da se finančno ni izteklo, potem ne. Finančno. Je pa toliko več pomenilo za sam imidž festivala, ki je že prvo leto gostil dve največji imeni – NOFX in Bad Religion. Zaradi tega so nas bolj resno jemali tudi ostali bendi, s katerimi smo se dogovarjali v naslednjih letih.

Punk bendi v osnovi ne pretiravajo z riderji. Mi vsem bendom omogočamo zelo dober hospitality, ki je integralni del festivalskega riderja. Brez težav jim dodamo tudi kakšen poseben viski ali kakšno drugo pijačo, ki si jo zaželijo. To bendom na turneji ogromno pomeni. Če za njih dobro poskrbimo, jih dobro pogostimo, se radi vrnejo. Vloženih 100 eur več v pogostitev, lahko v naslednjih letih prištedi tisoče evrov. Italijani že pregovorno slabo skrbijo za pogostitve nastopajočih. Posledično plačujejo tudi mnogo višje honorarje.

Koncert Anti-Flag in takoj zatem Sick Of it All leta 2012. Takrat smo prvič izvedli festival brez ograje. Velik pritisk je bil na meni. Mnogi sodelavci se niso strinjali s to idejo. Cel festival je bil v krču, kaj se bo zgodilo. Pa je eksplodiralo na najboljši možen način. Takrat je postalo jasno, da se bo iz tega razvila vrhunska zgodba. Ko sta benda prišla iz odra in nam iskreno čestitala, da je bilo to nepozabno in nekaj najboljšega, kar se jim je zgodilo. Takrat je postalo jasno, da delamo nekaj izjemnega in da bomo nekoč pokrili tudi finančne dolgove.

Millencolin. Prvič leta 2013, ker se nikakor niso znašli na odru brez ograje. Enostavno niso znali komunicirati s svojimi fani, ki so jih povsem stisnili v kot na odru, kar se mi je zdelo nepojmljivo. Še bolj pa so pogrnili na popravnem izpitu leta 2016, ko so izvedli verjetno svoj najslabši nastop. Še danes se ljudje iz kakšnega benda norčujejo, da so skoraj tako slabi, kot Millencolin.