Ukrepi, ki jih pripravlja vlada, so dobrodošli, pravi Marko Gorjak, direktor prodaje družinskega podjetja Orodjarstvo Gorjak, gazele dravsko-pomurske regije 2016, ki je specializirano za izdelavo vseh vrst orodij, še posebno za avtomobilsko industrijo. »Imamo pa velik pomislek, ker trenutno nimamo prikazane škode. V podjetjih, ki delajo za avtomobilsko industrijo, predvsem pa v orodjarstvu, so dobavni roki tako dolgi, da bomo prišli v težave šele konec poletja ali v zadnji četrtini leta. Pri livarjih je situacija bolj jasna, ker so jim partnerji že znižali količine, tako da se podjetja zaustavljajo. Pri nas še normalno poslujemo in kupci blago večinoma še sprejemajo, nekateri pa tudi ne.«
V težavah proti koncu leta
Ker projekti do končne dobave trajajo tri ali štiri mesece, je poslovanje Orodjarstva Gorjak za zdaj še stabilno in bo stabilno vsaj do sredine julija. Novih poslov za naprej pa nimajo, obenem jim kupci napovedujejo znižanje cen, kar bo nedvomno vplivalo na dodano vrednost. Če ne bodo znižali stroškov, bo podjetje konec leta v rdečih številkah, ki se bodo najverjetneje izkazovale še v letu 2021. »Ko se bo industrija postavila na noge, bo nastal vakuum, ki bo bistveno vplival na kovinsko-predelovalno industrijo, saj praktično ne bo potreb, ker v tem vmesnem času ni dela. To se projicira na celotno dobaviteljsko verigo, kar se bo izkazalo proti koncu leta,« opozarja Gorjak.
»Država, ki zdaj gasi požar, kjer najbolj gori, bo morala v drugi in tretji fazi ukrepov razmišljati o proizvodnih podjetjih, ki zdaj še lahko delajo, ampak bodo imela težave kasneje. Ta domino učinek bo imel bistveno večje razsežnosti, kot jih je imela kriza leta 2009.« Grobe ocene oziroma ugibanja so, da bi sedanja kriza utegnila trajati dve leti. Če bo nemško gospodarstvo začelo padati, bo slovensko gospodarstvo to občutilo trikrat močneje. Le če bodo s finančnimi spodbudami uspeli pokriti izgube vodilnih avtomobilskih koncernov, bi se krivulja utegnila obrniti navzgor.
Tiha kriza se vleče od leta 2018
Podjetja, ki delajo in so oproščena plačila prispevkov, hkrati pa izplačujejo plače zaposlenim, zelo malo privarčujejo in konec leta ne bodo mogla pokriti vseh stroškov, če ne bo novih projektov. Teh pa gotovo ne bo, če bo avtomobilska industrija stala mesec in pol ali še dlje, kar je glede na to, da se avtomobili ne prodajajo, razumljivo. Tudi prestrukturiranje v druge panoge podjetjem ne bi dosti pomagalo, saj so tudi v njih že uveljavljeni dobavitelji, poleg tega je prizadeta praktično vsa industrija. »Avtomobilska industrija je v tihi krizi že od sredine leta 2018, vlekla se je skozi lansko leto, za drugo polovico letošnjega leto pa je bilo mogoče pričakovati izboljšanje,« pojasni Gorjak in doda, da se to zaradi koronakrize zdaj ne bo zgodilo.
Zaradi okoljskih pritiskov so avtomobilski proizvajalci začeli vlagati v razvoj električnih vozil, kar je prineslo ogromne stroške. Prodajne številke pa še zdaleč niso dosegle pričakovanj, zato so imeli veliki koncerni bistveno slabše poslovne rezultate in so že lani omejili investicije, kar je za seboj potegnilo celotno verigo. Del stroškov so želeli pokriti na račun dobaviteljev, ki so bili prisiljeni zniževati cene, to pa seveda močno vpliva na poslovanje in planiranje slednjih. »Upam, kar je sicer grdo rečeno, da se v Italiji zadeve še ne bodo postavile v normalo, in da se bodo kupci, ki so kolebali med Italijo, ki je na področju orodjarstva izredno konkurenčna, in drugimi državami, vsaj delno preusmerili, da bi lahko prišli do poslov. Po drugi strani pa gre za globalni trg in če se Italija ne postavi na noge, tudi tam ne bo prodaje. Eno je povezano z drugim,« pove Marko Gorjak in doda, da bo na koncu ves primanjkljaj nekdo moral pokriti – kdo in kako pa si ne zna predstavljati.
