Stopil sem na balkon. Ob poti na sosedovo dvorišče je zacvetelo drevo. Bela barva je naravnost sijala. Po osmih letih bivanja v tem kraju se mi je zazdelo, kot da je to pot cvetelo še posebej zame. Zavedel sem se, da prejšnja leta nisem hodil na balkon opazovat okolice. Hodil sem na hitro zajet nekaj svežega zraka zjutraj, da sem se predramil, šel sem ven, če je bil kakšen hrup, če se je bilo treba s sosedi kaj pogovoriti in se je dalo to opraviti kar od daleč ali če je spodaj pozvonil poštar s priporočeno pošiljko. Cvetočega drevesa nisem opazil.
Zdaj je bilo drugače. Na balkon sem stopil zamišljen. Znotraj je bila tesnoba ob poročilih, ki so bila vsa prežeta z virusom, zunaj pa nenavadna tišina, ki je priča...
Vzadnji kolumni sem s precej grenkobe pisal o tehnologiji, ki spodriva stik s človekom, ta pa je v določenih poklicih nepogrešljiv. Zdravniki morajo...
Ob kavi na ljubljanski tržnici, ki se mi zdi za srečevanja eden najlepših krajev, je pogovor nanesel na strokovno področje, ki se mu reče kibernetska...
