Azijska džungla me je pritegnila že predlani med podobnim potovanjem od severa do juga Vietnama, le da gre za bistveno razliko: tamkajšnjo džunglo, ki je naši generaciji, ki je v sedemdesetih letih minulega stoletja vietnamsko vojno spremljala prek tv-poročil in filmov, tako zelo ostala pred očmi, danes Vietnamci »tržijo« predvsem kot del zgodovinskega spomina na ameriško-vietnamski spopad. V Maleziji, kjer so se takim zgodovinskim tragedijam k sreči izognili, pa džunglo tujcem ponujajo kot čisti turizem, kot »življenje, kakršno je bilo nekoč«. Morda zveni pretirano, prepotentno, a to turistično geslo ima svojo sol: po odmiku v džunglo neposredno iz večmilijonske prestolnice Kuala Lumpur se čas res popolnoma ustavi in vrne daleč nazaj.
Na kratko, do srca te malezijske džungle se pride takole: tri ure vožnje z avtobusom iz Kuala Lumpurja po avtocesti zahod–vzhod na skoraj drugi konec države. Potem po vse ožji cesti do Kuala Tembelinga, zadnjega resnega naselja, kjer še živi človeška duša (mimogrede, beseda »kuala« v malajskem jeziku pomeni sotočje, kraj, kjer se zlijeta dve reki). Od Kuala Tembelinga proti osrčju džungle vodita dve poti: uro in pol s kombijem skozi gozd, ki ga v prvem delu sestavljajo v glavnem samo palmovci kot najpogostejše malezijsko drevje (ki smo jo izbrali mi), ali že kar v začetku tri ure s čolnom navzgor po reki Tembeling. Ko se vse ceste tega sveta končajo, prideš do majhnega turističnega naselja Kuala Tahan do prijetnega bivalnega resorta v osrčju nacionalnega parka Taman Negara. Iz naselja sledi vožnja z edinim možnim prevoznim sredstvom, čolnom, še kakšnih 45 minut navzgor po reki Tahan do Lata Berkoha, točke, kjer čoln ustavijo skale in brzice. Od tod naprej ostane le še pol ure pešačenja po samotnem gozdu do tolmuna pri brzicah, kjer te za nagrado čaka kopanje v reki. Pa naprej? »No people, no,« reče voditelj čolna, od tu naprej ljudje ne smejo. Čista, najčistejša džungla. Kot scena iz filma Odrešitev, le da tokrat v živo. Konec sveta.
Na poti do te džungelske točke, kamor človeška noga ne stopi več, smo se, da bi nam potrdili geslo o življenju, kot je bilo nekoč, ustavili v gozdu pri prvotnih prebivalcih Malezije, aboriginih, v izvirniku imenovanih Orang Asli (»prvotni ljudje«). Ta četrti konstitutivni populacijski del Malezije (poleg Malajcev, Kitajcev in Indijcev) v predelu Taman Negare še danes živi kot pred stoletji: sredi gozda, v kolibah, narejenih iz materialov, nametanih na kup od bogvekod, kjer ogenj še vedno zakurijo »na roke«, z loki, puščicami ali sulicami, ki jih izstrelijo iz bambusovih palic, pa lovijo hrano. »Gledate otroke?« me opazi vodnik. »Že pet let hodijo v šolo. Je vlada poskrbela. Pridejo jih iskat po reki s čolnom, odpeljejo v šolo, pripeljejo nazaj. Tam se šolajo, blizu resorta.« Vsi so videti, kot bi bili iz Afrike. »Ja, to je tudi za nas misterij, nihče ne ve, zakaj so tako pristno temnopolti in kodrasti,« se zasmeji. Naših otrok pa, jasno, ni bilo treba dvakrat prositi, da so v roke vzeli bambusove palice in strupene sulice ter začeli streljati v tam nastavljeno umetno tarčo. Nihče sicer ni zadel, uživali pa so kot redkokdaj.
Šele ko smo se z Late Berkoha, prej omenjene »končne točke«, po reki sredi tipičnega džungelskega naliva vračali v naselje, me je prešinilo: kako neki je voditeljem čolnov, ki so bili tudi naši vodniki, uspelo »hipnotizirati« dva ducata na videz precej naivnih belcev, da smo se od točke, kjer so nas odložili s čolnov, sami odpravili še pol ure naprej peš po gozdu do skrajnega tolmuna na kopanje? »Ne greste z nami?« smo jih vprašali. »Ne, mi čakamo tukaj,« so se nasmejali v »indijanski« angleščini. »Aja? Mi pa kam?« »Tule, po gozdni poti, pol ure.« »In potem?« »Ko pridete do tolmuna, se osvežite v reki, potem pa nazaj sem, moramo v resort.« In mi smo se zagnali v gozd kot na sprehod po Kuala Lumpurju… No, končalo se je srečno, s samostojnega džungelskega sprehoda smo se vrnili še pravočasno, preden je zaradi dežja reka narasla, česar so se celo vsega hudega vajeni voditelji zbali.
Naselje, v katerem smo bivali, je sploh turistični čudež sam po sebi. Visoko v gozdu nad sotočjem rek, med džungelskimi drevesi, so postavili več deset lesenih hišk, kot iz kakega filma o Afriki, kjer so nas opice makaki z divjanjem po strehi zjutraj zbudile, zatem skupaj z nami na terasi »spile« kavo in nas pospremile do recepcije oziroma restavracije. Tudi če koga ne mika vožnja po reki v srce džungle, je v naselju dovolj možnosti za sprehode (tudi nočne) po gozdu in med krošnjami dreves, po lično in skrbno urejenih poteh.
Nič, tridnevno bivanje v Kuala Tahanu se je končalo, urnik potovanja nas priganja. Kovčke naložimo v voziček, ki jih kot po tirnicah vzpenjače spustijo do reke, vkrcamo se na čoln, da nas prepelje na drugo stran reke, presedlamo na odprt poltovornjak, ki nas dostavi do kombija, s katerim se vrnemo do Kuala Tembelinga, tja, kjer se približno spet začne civilizacija.
