Košarkar, trener, dolgoletni funkcionar pri Mednarodni košarkarski zvezi Fiba, član Naismithove in Fibine košarkarske hiše slavnih. Borislav Bora Stanković je bil človek, ki je skupaj z Nebojšo Popovićem, Radomirjem Šaperjem in Aleksandrom Nikolićem za vedno spremenil najprej jugoslovansko, nato pa kot generalni sekretar Fibe še svetovno košarko. Bil je človek, ki je živel s košarko in za košarko. Njen sodelavec v času nastajanja in deležnik v njenem razvoju.
Rojen je bil julija 1925 v Bihaću v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko se je košarka počasi začela prebijati na naše prostore. Čeprav mu je pomenila vse, se je sprva ukvarjal tudi s tenisom in namiznim tenisom. Leta 1943 je v okupiranem Beogradu postal prvak Srbije v namiznem tenisu in uspeh ponovil tri leta kasneje, nato pa ves svoj čas začel posvečati košarki, tudi zaradi dejstva, ker so bile žogice za namizni tenis v tistem času redke in izjemno drage. Bil je eden od ustanoviteljev Crvene zvezde, saj je leta 1945 prisostvoval na ustanovni seji Športnega društva Crvena zvezda. S članskim moštvom je kot igralec, s 189 centimetri je igral na položaju centra, osvojil tri naslove jugoslovanskega prvaka. To so bili začetki košarke v Jugoslaviji, ko se je igralo na zunanjih betonskih igriščih. Po treh letih pri Crveni zvezdi je zaradi dejstva, da tekem ni začenjal v prvi peterici, odšel k Železničarju, kjer je bil sočasno igralec in trener, nato pa še za tri leta k Partizanu, nekje do zaključka študija veterine.
Dosegel prvi koš v zgodovini SP
Za reprezentanco Jugoslavije je igral med letoma 1948 in 1953, zbral 36 nastopov in na uvodni tekmi proti Peruju leta 1950 v Argentini dosegel prvi koš v zgodovini svetovnih prvenstev. Pod vodstvom Nebojše Popovića je Jugoslavija izgubila vseh pet obračunov, zadnjega proti Španiji pa po nareku iz domovine ni smela igrati, saj je v državi nasprotnika kot diktator deloval Franco. »Fiba nam je takrat izrekla devetmesečno prepoved igranja na mednarodnih tekmovanjih, ki pa je na koncu obveljala samo za reprezentanco in ne tudi za klube. Celotna pot v Argentino in tekmovanje sta bila navdih in vir spominov za vse življenje. Prišli smo v stik s košarko, ki je nismo poznali, z velikimi dvoranami in celotnim cirkusom okoli tekmovanja. Videli smo in naučili smo se ogromno stvari, o katerih prej nismo imeli pojma,« se je spominjal Borislav Stanković, ki je bil na prostoru nekdanje Jugoslavije znan po tem, da je prvi uporabljal »horuk« met. »Verjetno sem posnemal Ferenca Nemetha, madžarskega reprezentanta, ki je s svojim klubom med drugim gostoval tudi v Beogradu pri Crveni zvezdi. Tam sem ta met videl prvič.«
Kot trener je pustil ogromen pečat pri OKK Beograd, ki ga je imel za svojo športno ljubezen. »Kot veterinarski inšpektor sem začel službo v beograjski klavnici ob šestih zjutraj, delal do enih, dveh, šel domov na kosilo, si malo odpočil, nato pa do večera nadaljeval delo pri OKK Beograd. Imel sem srečo, da je bila dvorana vsega 30 metrov stran od mojega doma.« Kot trener je imel Stanković izjemen občutek za mlade in nadarjene igralce. Iz Radničkega je tako pripeljal Miodraga Nikolića, iz Železničarja Trajka Rajkovića. A pravi biser je bil Radivoj Korač. Mladinski trener Dragan Glišić je Stankoviću nekega dne dejal: »Poslušaj, Bora. Imam izjemnega fanta v ekipi. Dobili smo tekmo, na kateri smo dosegli 56 točk. Vse je dal on! Ime mu je Korač, Radivoj Korač.« V člansko ekipo ga je Stanković vključil pri 19 letih. »Vsi so ga imeli radi. Družil se je z vsemi soigralci. Bil je izjemen košarkar, a tudi velik človek. Na neki evropski tekmi je proti AIK iz Stockholma dosegel 99 točk! No, vedeti pa morate, da je bila na Švedskem košarka takrat še v povojih in to vseeno ni bilo tako težko,« je z nasmeškom na ustnicah pred leti razlagal Stanković, ki je z OKK Beograd osvojil tri naslove jugoslovanskega prvaka in dva pokala.
Odlični rezultati in igre OKK Beograd niso ostali prezrti. Opazil jih je tudi Gianni Corsolini, tedanji športni direktor italijanskega Cantuja, ki je Stankoviću za prihod ponudil 1000 dolarjev mesečne plače, hišo in avto. Srbski strokovnjak je to sprejel, a v prvi vrsti zaradi športnega izziva. »Bora je bil za nas prava osvežitev. Bil je pameten, olikan in željan pogovorov. Ko je prišel, ni znal niti besede italijansko, a je v treh mesecih povsem osvojil jezik. Z igralci je ustvaril izjemen odnos,« pravi Arnaldo Taurisano, njegov tedanji pomočnik. Stanković je Cantu v sezoni 1967/68 popeljal do prvega naslova italijanskega prvaka v klubski zgodovini in postal prvi tuji trener v zgodovini italijanskega prvenstva, ki mu je to uspelo.
Posnemali so pravila iz ZDA
Kako srčno se je Stanković posvečal košarki, pove dejstvo, da je med letoma 1956 in 1966 opravljal še vlogi generalnega sekretarja Košarkarske zveze Jugoslavije ter glavnega veterinarskega inšpektorja na tržnici Zeleni venac v Beogradu. Od leta 1958 je bil pri Fibi tudi član komisije za evropske pokale. Po koncu trenerske kariere je postal pomočnik takratnega generalnega sekretarja Fibe Williama Jonesa, s katerim sta se spoznala na svetovnem prvenstvu leta 1950. Jones je Stankovića izredno cenil zaradi pametnega razmišljanja in znanja sedmih jezikov. Po Jonesovi upokojitvi je Stanković leta 1976 prevzel njegovo delo in v obdobju do leta 2002 uvedel v evropsko košarko številna nova pravila, kot denimo črto za tri točke, spremenile so se dimenzije igrišča, namesto polčasa so uvedli četrtine, skupaj z nekdanjim sekretarjem lige NBA Davidom Sternom pa je bil tudi med najzaslužnejšimi, da je na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 zaigralo ameriško sanjsko moštvo, premierno z zvezdniki iz lige NBA. »Ne bi se rad kitil s slavo. Jones je bil oče košarkarske igre v Evropi in po svetu. Izvor idej za spremembo pravil pa so bile tedaj ZDA. Mi smo le posnemali njihove poteze,« je ostal skromen Stanković. V največjo čast si šteje besede takratnega predsednika Fibe Roberta Elphinstona ob imenovanju v Fibino hišo slavnih leta 2007. Dejal je: »Fibo so naredili James A. Naismith, William Jones in Borislav Stanković. Košarkarski svet se jim zato zahvaljuje.« Že leta 1991 pa je bil sprejet v Naismithovo hišo slavnih v Springfieldu.
Tudi v pokoju je Stanković ves čas razmišljal o košarki. »Igralci so danes bolj razviti, močnejši, višji, hitrejši. Zato bi morali znova povečati igrišča, saj je nevarnost poškodb velika. Tudi višina koša 305 centimetrov ni več primerna. Določena je bila povsem naključno, ko so v Springfieldu postavili prvi koš na balkon športne dvorane. Od takrat ostaja nespremenjena. Za moške bi morali koš malo dvigniti, za ženske spustiti,« je razmišljal pred kratkim. Umrl je v 95. letu starosti na svojem domu v Beogradu.
