»Lahko prideva do vas? Moža je vpoklicala civilna zaščita, da pomaga pri odstranjevanju posledic potresa in iskanju morebitnih poškodovanih. Naju z otrokom pa je strah, ker sva v šestem nadstropju in si ne upava nazaj v stanovanje,« je dve uri po potresu poklicala svakinja, ki ni vedela, kaj naj stori v hladnem nedeljskem jutru.
Zaradi koronavirusa je vse zaprto, izogibati se je treba stikov, na mrazu pa s šestletnim otrokom tudi ni lahko zdržati več kot kakšno uro. Njeno stanovanje v Novem Zagrebu, ki je bil sicer precej manj prizadet kot središče mesta, je streslo tako močno, da ji je po tleh popadalo vse, kar ni privito z vijaki, s sten so letele tudi slike, zgradbo pa je streslo tako močno, da je mislila, da se bo zdaj zdaj sesula.
Padalo po tleh in se rušilo
Pri nas v zahodnem delu Zagreba, kjer so bloki nizki in novi, stanovanje pa v prvem nadstropju, stene niso popokale niti ni vse letelo po tleh, se je pa treslo tako močno, da se je vse, kar ni bilo pritrjeno, premikalo levo in desno. Ker je bil potres zgodaj zjutraj, je iz postelje vrgel tako rekoč vse. Tega, da se bo koronavirusu pridružil še potres, kakršnega v Zagrebu ni bilo že 140 let, res ni pričakoval nihče. Niso bile sanje, ko sem v rokah držala enajstmesečno hčerko in z možem razmišljala, ali naj zbežimo napol goli na mraz ali se umaknemo zgolj pod podboj vrat in upamo, da se ne bo v kratkem ponovilo.
Treslo se je deset sekund, z magnitudo 5,5. Po nekaj popotresnih sunkih pa je udarilo še enkrat, tokrat s pol magnitude manj. V bloku je bilo čutiti napetost, ljudje so se začeli zbirati na ulici. Za nekaj trenutkov so popolnoma pozabili na koronavirus in izolacijo, nekateri so se zatekli kar v avtomobile. Eni so iz blokov odnašali hrano, kot da se še nekaj časa ne nameravajo vrniti, drugi so se odpeljali neznano kam, tretji so se odločili, da ostanejo doma. Da je vrag vzel šalo in nam je vsem padlo srce v hlače, je bilo vidno še okoli 10. ure, več kot tri ure po potresu, ko se ljudje še vedno niso vrnili v bloke in hiše. »Prestrašil sem se, ne vem, kaj naj naredimo,« je razmišljal sosed, prek aplikacij za komuniciranje pa so se začeli oglašati tudi Slovenci, ki živijo v Zagrebu in so, vsaj po prvih informacijah, potres preživeli brez večje škode ali poškodb.
Nosečnice v avto, dojenčke v Dubravo
Najhuje je bilo v središču prestolnice, po prvem šoku je bilo jasno, da smo lahko veseli, da ni bilo še huje. Nase smo navlekli čim več oblačil in čakali, če bi se zgodil še kak popotresni sunek. Tretjega potresa na srečo ni bilo, a že dva sta bila več kot preveč.
Škoda v mestu je ogromna. Medtem ko so na obrobju Zagreba ponekod popokale stene in na tla popadali slike in kozarci, je v središču prestolnice slika precej bolj grozljiva. V avtomobile so iz porodnišnice spravili tudi nosečnice, dojenčke v inkubatorjih so premeščali v bolnišnico Dubrava, odlomil se je vrh enega od stolpov katedrale s križem, prebil streho in padel naravnost pred kardinalovo sobo, ulice v središču so bile zasute z odkrušenim gradbenim materialom, marsikje so pod odpadlimi fasadami končali avtomobili.
Nujne službe, ki so že tako preobremenjene zaradi koronavirusa, komaj sledijo škodi. Na terenu so vse razpoložljive policijske enote, na Trgu Franja Tuđmana gradijo šotor za tiste, ki nimajo kam, ljudje na družbenih omrežjih objavljajo fotografije poškodb, ki pa so jih skupili predvsem zaradi paničnega bežanja iz zgradb. Opozorilo »ostanite doma« je za nekaj ur odšlo v pozabo, civilna zaščita pa opozarja: »Ohranite razdaljo in se ne približujte drugim na več kot en meter.«
