Če smo leto 2020 številni pričakali z nekim notranjim občutkom, da bo lepo, opojno, spevno in prinašajoč vse tisto, na kar so predhodna leta pozabila, je februar s koronavirusom in nejasno strukturo prihodnje vlade nakazal, da je intuicija sicer visoka stopnja umovanja, a da je usmerjena na neko višjo pojmovno raven, ki preskoči morebitne zastoje in težave.
Ko želimo ustaviti čas, nam še bolj beži
Ob prihajajočem zaključku projekta Zlata nit ne morem mimo treh pojmov. Prvi je pojem paradoksa sedanjosti. Morda bi lahko kar takoj postavili trditev, da sedanjosti pravzaprav ni. Vselej se izmakne misli, ki se mudi pri včeraj, danes ali jutri. Da je sedanjost svojstven paradoks in most do številnih duhovnih izkušenj, ni naključje. Da nas paradoksi sedanjosti držijo za vrat, je logična posledica vere v eksponentno rast. Da je vse le paradoks časa, ki se izmika, čutimo na lastni koži: ko želimo ujeti trenutek, se nam izmakne s polja možnega. Ko želimo ustaviti čas, nam še bolj beži. Ko se odločimo, da motivacijo lastnega tima postavimo na preizkušnjo, in od strani opazujemo, kako se povezujejo narava z umi in umi z znanji in veščinami, ugledamo tisto, česar morda nismo pričakovali ali želeli. Je paradoks res nekaj, česar ne moremo logično pojasniti ali sestaviti v kontekst celote, ki pa ima po sebi vselej smisel? Drugi pojem je prepletanje. Domala vsepovsod se govoriči in besediči o sodelovanju. O podpori ene skupine drugi. O podpori žensk ženskam. Veliko se govori. Razmišlja. A preskoka od besed k dejanjem ni videti. »Ne drži,« boste rekli, saj se v družbi dviga zavest, ljudje prepoznavajo, kako je iskreno sodelovanje pomembno… Morda ne prepoznajo, da je iskreno sodelovanje le nova oblika politične korektnosti, kot so ženske kvote in enakost med spoloma. Mar ne drži, da je družba, ki razpravlja o stvareh, ki bi jih morala izvrševati, v zablodi? Ključen je torej odgovor na vprašanje, kaj se dejansko prepleta prek dejanj, izvrševanj in konkretnih sprememb. In odgovor, ki ponudi rešitev, a zahteva velik angažma poguma, vizionarstva in brez prizivne diplomacije, je združevanje nasprotij. Je zlata nit vsakega sodelovanja, ki traja v času. A da sploh lahko povezujemo in šivamo sature pomenov in smislov, moramo postati in se na novo osmisliti. In predhodno ustvariti mostove v lastni duševnosti ter kapaciteto v nazorih, ki bodo združevali tam, kjer so tradicionalno ločevali.
Morda je ključni paradoks sodobnosti v izgubi pristnega in neponarejenega, izvirnega, čistega in eksistenčno vselej pravilnega doživljanja, ki pa se, skladno z duhom časa, pomeša s preučinkovitim, nezrelim in na neskončno entropijo obsojenim temperamentom, ki nikdar ne reče stop. Vdihniti in izdihniti ter na enem mestu oceniti, kakšno je stanje stvari, postaja redka veščina. In le s temperamentom, ki bo tlakoval pot trajnosti, lahko ustvarimo nove uvide: tako na ravni odnosov kot zdravja. Od osebnega razvoja do profesionalnih dosežkov. Mar ni že čas, da postanemo ozaveščeni in sledimo klicu vizionarjev, ki nas na trajnost opozarjajo tako s področij medicine kot gospodarstva?
Kako sestaviti nesestavljivo?
In kako rešiti paradokse organizacij in podjetij? Med preobrazbo in zahtevo po spremembi kulture? Kako sestaviti nesestavljivo, je naš tretji pojem, sestavljen iz dveh odtenkov paradoksa. Torej, kako na novo zapisati algoritme src in vseh emocij, spominov in želja, ki nas razgaljajo v naši prvinskosti? Kako motivirati tiste, ki so v procesu spremembe organizacijske kulture zaspali in jo zavedno ali nezavedno zaustavljajo? Kako sestaviti pozive po pristnem, pogumnem in avtentičnem vodenju ob ljudeh, ki so kljub še tako plemenitim kriterijem in ciljem vajeni izbrati lastno udobje? Kako generirati naravno inteligenco ljudi, ki bo znala vzporedno vzpostavljati takšno kulturo podjetja, ki bo spodbujala drugačna mnenja in bila obenem sposobna izobraziti ljudi, da jih izrekajo kulturno? Kako razločevati odtenke razlik, ki so med pojmi neposrednosti, taktnosti, diskretnosti in direktnosti?
Smo prek pojmov semantične ekonomije, duhovnega kapitala in pravičnost zares pripravljeni k zapisu algoritma srca? Ki bije, ko se za to odloči. Žari, ker je žarenje zares smisel. In se daruje, ker je najvišja izpolnitev tista, ki je rojena v predaji?
In kako se bo letos Dnevnikova Zlata nit prepletla med srci in umi vseh odličnih med najodličnejšimi? Koliko umov bo spojilo vse tisto, česar do zdaj nismo znali povezati? Mar ni Zlata nit zares zlata ravno zaradi zlata vrednih in globokih idej njenih snovalcev? Smo kot narod le dozoreli, da črno-bele slike predamo reki življenja, da jih odnese? Da v goste povabimo nova stremljenja in pojme, o katerih smo razpravljali danes zato, da bi jih že od tega hipa dalje začeli živeti? Kot posamezniki in državljani. In kot ljudje trenutka in našega skupnega jutri.
