Opozicija v Venezueli s samooklicanim predsednikom države Juanom Guaidojem na čelu se je po dolgem času vnovič zganila. V torek je proti vladi Nicolasa Madura organizirala protestne shode, ki pa niso dosegli pričakovanega odziva in mobilizacije. Sočasno so v prestolnici organizirali shod tudi Madurovi privrženci.
Guaido se je po vrnitvi z mednarodne turneje, ko je januarja in februarja obiskal Bruselj, več zahodnoevropskih držav ter Kanado in ZDA, kjer ga je sprejel predsednik Donald Trump, pospešeno lotil družbene mobilizacije za dosego odstopa Madura. Po večdnevnih pripravah na ulične proteste po vsej državi je v torek nasprotnike režima pozval, naj se jih udeležijo v čim večjem številu. Vendar se to ni zgodilo, vsaj ne v pričakovanem obsegu. V Caracasu so se Guaidoju na shodu pridružili še drugi opozicijski prvaki ter vodje sindikatov in drugih protirežimskih družbenih organizacij. Nameravali so se prebiti do sedeža parlamenta in tam podpisati skupni dokument, ki so ga poimenovali Izjava o nacionalnem konfliktu. Ta naj bi predstavljal politično platformo socialnih in ekonomskih zahtev družbenih sektorjev, ki doslej niso bili vključeni v opozicijski program.
Vstop v parlament je Guaidoju kot predsedniku parlamenta in večini opozicijskih poslancev onemogočen od januarja, ko je del poslancev opozicije in vladnih strank brez glasovanja za novega predsednika parlamenta razglasil Luisa Parro. Ta je bil lani zaradi korupcije izključen iz opozicijske stranke Najprej pravičnost. Policijske enote so v torek ob pomoči vojske množici protestnikov s solzivcem preprečile dostop do parlamenta. Prišlo je do spopadov, aretirali so več oseb, med njimi tri opozicijske poslance, o ranjenih pa ne poročajo.
Državno naftno podjetje Rusom?
Maduro je, kot že večkrat poprej, sočasno z opozicijo v središču Caracasa organiziral »protiimperialistični« shod, a se tudi njegovi somišljeniki niso odzvali v velikem številu. V torek se je tako pokazalo usihanje mobilizacijske moči na obeh straneh. O številu udeležencev shodov so molčali tako eni kot drugi. Guaido po več kot letu dni od samorazglasitve za predsednika države izgublja prepričevalno moč. Deloma je tako zaradi naveličanosti ljudi, ker njegova strategija ni prinesla vidnih rezultatov, deloma pa zaradi vladne represije, ki spominja na vojaške diktature iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Na roko mu ne gre niti razdeljenost opozicije, ki nima jasnega političnega programa, ne dejstvo, da je državo zapustilo pet ali šest milijonov ljudi, pretežno iz srednjega sloja.
Letos bi morale biti parlamentarne volitve. V zvezi s pripravami nanje je del opozicije te dni z režimom sklenil sporazum o imenovanju novih članov v volilno komisijo, ki je bila doslej v rokah Madura. Ker Guaido teh pogajanj ni omenjal, se zdi, da pri njih ni sodeloval. Tako še naprej vztraja pri odstopu Madura in zatem sklicu volitev. Po mnenju nekaterih opazovalcev je bil v odgovor na ta sporazum minulo soboto podtaknjen požar v skladišču opreme, ki omogoča digitalno volilno glasovanje.
Maduro, ki ga na oblasti v precejšnji meri ohranja vojska, pa si prizadeva spremeniti ekonomsko politiko z liberalizacijo trga ter vnovično privatizacijo državnega naftnega podjetja PDVSA. Po izjavah nekaterih nekdanjih ministrov preminulega predsednika Huga Chaveza in drugih virov naj bi nadzor nad PDVSA postopoma prevzelo rusko naftno podjetje Rosneft, na kar pa bi se ZDA gotovo odzvale.
