Pri delu na področju zvočne umetnosti se Ida Hiršenfelder podpisuje kot beepblip. Svoje kompozicije imenuje potopitvene psihogeografske zvočne krajine, njena orodja pa so analogna elektronika, »naredi-sama« modularni sintetizatorji zvoka, računalniške manipulacije in terenski posnetki. Soustvarja tudi medijske instalacije. Z Robertino Šebjanič in Alešem Hiengom - Zergonom so se z elektrokemično zvočno instalacijo Dispozicija zvoka / Kristalni vrtovi leta 2016 predstavili na festivalu Ars Electronica.
(Ne)slišni zvoki okolja
Ko je na terenu, snema v ultrazvočnem pasu, v katerem komunicirajo recimo glodavci, žuželke, insekti. Še posebej jo zanimajo netopirji oziroma zvoki zunaj človekovega zaznavnega spektra nasploh. »Stvari v svetu ne potekajo po merilu človeka. To, da je nekaterim netopir neprijeten na pogled, je popolnoma nepomembno.«
Naprave transponirajo nam neznane živalske zvoke v slušni spekter, počistijo šume, ostanejo le še organski zvoki, ki so toplejši, kot če bi jih proizvedel stroj. »Ljudje prisluhnejo, ker jim zveni domače in hkrati tuje. Delaš domačnost s stvarmi, ki ti niso domače, jih domačiš, kot pravi tudi Donna Haraway.«
Elektromagnetne valove prenaša tudi na radijskih frekvencah Radia Študent, Wave Farm, radia.fm, radioCone.
Zanima jo tudi makro pogled na valove in zvočno oddajanje v vesolje oziroma zvočno onesnaževanje: »Bioakustiki vsi malce težimo k 'avtohtonosti' – želimo si čistih zvokov primarne narave, a ta ne obstaja. Zaznavamo pa razpadanje biodiverzitete, opozarjamo na njen pomen, pa tudi na ugodne učinke poslušanja naravnih zvokov, v čemer je tudi neka poetika. V zadnjih letih se je recimo zvočnost Ljubljane spremenila, zaradi vran je glasnejša. Vizualno je postala lepša, po zvočni biodiverziteti pa bolj zlovešča.«
Nekatere njene kompozicije so težko poslušljive, kot recimo Dark Energy o mučenju živali. Ko je bila na rezidenci v Romuniji, je v neki vasici v delti Donave naletela na konje, priklenjene na verige, ki jih gojijo za francoske in italijanske krožnike. V okolju, ki je bilo zvočno čisto, avtohtono, brez vdora človeških zvokov, je z napravo ugotovila, da se rožljanje verig nahaja v ultrasoničnem spektru, kar je za živali neznosno.
Lani je pri založbi Kamizdat izdala svoj prvi album Noise for Strings, Vol. 1, zanimali so jo nasičenost zvokov, akuzmatičnost, čas znotraj kvantne fizike in občutek za čas pri človeku.
V zvočnih kolektivih
S Theremidi Orchestra so imeli v letih 2011 do 2017 več kot 30 koncertov po Evropi in ZDA, a »ko smo rasli, so se naše zvočne aspiracije spreminjale, vsak se je osamosvojil. Danes vsi delamo na področjih, ki smo jih gojili že znotraj orkestra.«
Z bioakustično skupino Jato C so se konec leta 2017 pod okriljem radioCone lotili taljenja ledu – kot zvočne refleksije taljenja Antarktike in izginevanja ledenikov. »Tako kot jazzerji imamo tudi bioakustiki svoje teme, od ledu do žuželk.« V kolektivu so še Bojana Šaljić Podešva, Petra Kapš alias OR poiesis, Brane Zorman in Boštjan Perovšek.
Te dni je s kolektivom ČIPke, ki ga je soustanovila, na pobudo Mesta žensk prejela skupinsko nagrado WoW (Women on Women).
