No, ko so se (prav) prešteli in potrdili ministrsko ekipo, prvi minister ni skoparil s komplimenti »voljnim«. Da bi visoko povzdignil stranke, ki so tedaj šle v njegovo vlado, jih je pomenljivo imenoval »koalicija razuma«. Se je samo hecal? Verjetno, saj to rad počne – na tuj račun. Še več: svojčas je resno kandidiral za urednika Pavlihe. Morda pa bo v teh novih časih ostal kakšen sold od vseh poštenih donatorjev in se mu bodo sanje končno uresničile.
Zares pa se tukaj in zdaj postavlja kar nekaj pomembnih vprašanj. Je res mogoče, nemara celo (prosto po predsedniku republike) »razumno«, kar pozabiti (molče preseči) neprikrita dejanja nekaterih veljakov in članov stranke, tudi prvega med njimi, ki niso ravno v ponos strpni in spravni naravnanosti? Je predsednik države kdaj razmislil, zakaj relativno veliko volilcev, ki volijo tudi njega, podpira/glasuje za stranko, ki ponižuje in sprevrača pomen domoljubja in osvobodilnega boja (zavezniške vojske) slovenskih partizanov, zelo domača pa sta ji vzbujanje strahu in sovraštva? V kontekstu širših dogajanj v Evropi in v svetu se postavlja tudi vprašanje, zakaj ima stranka SDS med vodilnimi ali nekaterimi drugimi izpostavljenimi politiki evropskih držav prijatelje, morda kar vzornike, ki jim celo večina v EPP (Evropska ljudska stranka, katere člani so) ni najbolj naklonjena? V tej politični skupini so zlasti kritični do Orbanovega pojmovanja (omejevanja/ukinjanja) demokracije doma in njegovih idej o urejanju odnosov znotraj EU. Enako zaskrbljujoč je vzpon Orbanovega somišljenika Salvinija, skrajnega desničarja in še nedavno notranjega ministra rimske vlade.
V luči bližnjega slovenskega predsednikovanja EU dobivajo te okoliščine in politični »razplet« doma, vključno s predvideno zasedbo ministrskih mest, še posebno težo.
Radivoj Pahor, Renče
