Najzanesljivejše so tiste sodbe, ki temeljijo na forenzičnih dokazih, so prepričani pravniki. Če pokaže forenzična analiza, da je prstni odtis na morilskem orožju enak prstnemu odtisu obtoženca, temu v večini primerov ni več pomoči in sodba je hitro izrečena in napisana. Le redki si upajo dvomiti o pravilnosti takšnega dokaza, čeprav nekateri strokovnjaki zatrjujejo, da so lahko pomanjkljivi, če ne celo napačni.
Američan Brandon Mayfield, nekdanji poročnik in spreobrnjenec v islam, je bil leta 2004 obtožen udeležbe pri terorističnem napadu na štiri vlake v Madridu. Posledica terorističnega napada je bilo 191 mrtvih in 2051 ranjenih. Najmočnejši dokaz, ki ga je imela policija v rokah, je bila plastična vrečka, v kateri je bilo razstrelivo, na njej pa prstni odtisi. Analiza osnovnega vzorca prstnega odtisa z ugotavljanjem smeri majhnih brazd in posameznih zavojev ter primerjava s podatkovno bazo, v kateri so prstni odtisi 47 milijonov ljudi, sta pokazali, da prstni odtisi na plastični vrečki v 15 točkah ustrezajo prstnemu odtisu Brandona Mayfielda. Takoj so ga aretirali in podatek, da on v zadnjih petnajstih letih sploh ni zapustil ZDA, se nobenemu ni zdel pomemben.
Njegovi prstni odtisi so bili v mednarodni podatkovni bazi, ker je v mladosti enkrat zagrešil majhno tatvino. V zaporu je preživel dva tedna, dokler niso ugotovili, da pripadajo prstni odtisi na plastični vrečki Alžircu DaouduOuhnaneju . Prstni odtisi obeh mož so bili namreč nadvse podobni. Mayfield je dobil dva milijona dolarjev odškodnine in opravičilo, lahko pa bi tudi ostanek življenja preživel v zaporu.
Načela verjetnosti
Dokaz, da so forenzična izvedenska poročila pogosto pomanjkljiva, ne bi mogel biti bolj prepričljiv, trdi ameriška Nacionalna akademija znanosti (NAS) in navaja primere, da v 11 odstotkih mikroskopska preiskava dveh las, ki sta identificirana kot enaka, kasnejša analiza DNK to ovrže. Tudi rezultati balistike temeljijo na subjektivni oceni balističnega strokovnjaka.
Forenzične preiskave torej pogosto delujejo na podlagi načela verjetnosti. To lahko pripelje do pravih tragedij. Leta 2012 so neznanci v Kaliforniji vlomili v vilo milijonarja, ga zvezali, mu pokrili oči in zalepili usta z lepilnim trakom. Milijonar se je zadušil. Policija je pod njegovimi nohti odkrila sledi in analiza DNK je pokazala, da pripadajo mlademu sosedu.
Problem pa je bil, da je takrat mladenič ležal zaradi zastrupitve nezavesten v bolnišnici. To pa mu ni pomagalo, bil je obsojen in je preživel pet mesecev v zaporu, dokler ni bila dokazana njegova nedolžnost.
Isti reševalec, ki ga je tega dne zaradi zastrupitve prepeljal v bolnišnico, je bil nekaj ur kasneje v milijonarjevi vili in je tam nevede pustil DNK-sledove mladeniča.
To je bil še srečen primer, saj sedijo nekateri v ameriških zaporih tudi po več desetletij, čeprav so nedolžni. Čeprav naj bi bilo v ZDA letno le tri odstotke napačnih forenzičnih ocen, to pomeni, da je vsako leto za zapahi kar 33.000 nedolžnih ljudi.
Posebno preiskave DNK so že dolgo časa tarča kritik. Genetske sledi so sicer lahko ohranjene še dolgo vrsto let na nekem prostoru, vendar se spreminjajo pod vplivom okoljskih sprememb. Če je prevroče ali preveč mrzlo, lahko dedna zasnova delno razpade in tako ima lahko ta poškodovani dokaz že drugo strukturo kot originalni DNK, sled se zato lahko pripiše popolnoma drugi osebi.
Toda pomanjkljivi niso samo forenzični dokazi, slabo je včasih tudi delo v laboratorijih. Tako je moralo pred dvema letoma v Ameriki zapreti vrata dva ducata forenzičnih laboratorijev zaradi očitno napačnih analiz.
Drugi laboratoriji poslujejo kljub odmevnim škandalom še naprej. Leta 2009 so v nekem forenzičnem laboratoriju v Bostonu odkrili tako umazanijo, da so morali ponovno preveriti 4300 primerov, leta 2010 pa je prišlo na dan, da so v Severni Karolini manipulirali z analizami, da bi dosegli neko obsodbo. Neka ponarejena analiza je pripeljala celo do usmrtitve nedolžnega obsojenca.
Newyorški državni inšpektor je kmalu objavil svoje poročilo na kar 119 straneh, v katerem je med drugim navedel, da neki strokovnjak za vlakna kljub 30-letni praksi ni znal pravilno uporabljati mikroskopa.
Kakšne so razmere v Evropi, ne ve pravzaprav nihče. Vendar so strokovnjaki za analize DNK iz Hamburga skupaj z inštitutom za sodno medicino iz Innsbrucka ugotovili, da je ponekod do 20 odstotkov genetskih forenzičnih informacij napačno ugotovljenih.
Prehitre obdukcije
Roko na srce, tudi narava se lahko poigra z genskimi podatki. Neka oseba z inicialkami E. A. bi lahko storila perfekten zločin, nekoga ubila in zapustila kup sledi, pa je nikoli ne bi ujeli. Test njenih las, kože in krvi bi pokazal, da ima E. A. en kromosom X in en kromosom Y – genetsko gledano je torej moški. Toda E. A. je videti kot prava ženska. Ima le dve skoraj neopazni odstopanji v svojem telesu (ne more imeti otrok) in tudi je ženska. Kako je to mogoče? Je ena od približno 30.000 žensk na svetu, ki so kot zarodek doživele popolno in zakasnelo gensko preobrazbo. To pomeni, da se je moški zarodek kasneje spremeni v ženskega. Preiskava DNK pri njej bi seveda kazala na moškega storilca.
Še huje je, kadar so take napake storjene namenoma. Laborantka v državnem kriminalističnem laboratoriju v Massachusettsu je vklenjena v lisice s sklonjeno glavo poslušala sodbo sodišča – najmanj triletna zaporna kazen. Kar devet let je ponarejala rezultate forenzičnih preiskav več kot 43.000 osumljencev in več tisoč jih je po nedolžnem končalo v zaporu. Tožilstvo ji je očitalo, da je povečevala količino mamil v krvi obtožencev, napačno kalibrirala laboratorijske aparate, potrjevala laboratorijske analize brez opravljenih testov, ponarejala podpise kolegov in lažno zatrjevala, da je končala študij kemije.
Zakaj je to delala? Tako državni kot zasebni laboratoriji so dobili za vsako ekspertizo, ki je pripeljala do uspešne obsodbe, 300 dolarjev. Na mesec je tako »naredila« kar 500 testov, čeprav je bila njena norma le do 150 testov. Njenega dela ni nadzoroval nihče. Obsojeni so bili nedolžni, zaupanje v sodni sistem je bilo omajano in za odškodnine je država namenila več milijonov dolarjev. Več kakor 300 oseb so v dvomih izpustili iz zaporov, saj ni bilo več mogoče ugotoviti, ali so krivi ali nedolžni.
