Sprva je bil Dramski festival Gimnazije Jesenice, kakršnega si je zamislila profesorica slovenščine Marija Palovšnik, zgolj poskus. A pognal je globoke korenine in se obdržal. Letos na odru jeseniškega Gledališča Toneta Čufarja poteka že deveto leto zapored in med drugim po njem gimnazija, ki deluje na najbolj severozahodnem delu države, slovi daleč naokoli.
Štiri predstave z avtorskimi besedili
»Letos se je šest oddelkov od 14, ki delujejo na naši gimnaziji, prijavilo k projektu in vsem šestim oddelkom je uspelo načrte izpeljati do konca, da se bodo danes in jutri lahko predstavili na odru. Vsako leto se število sodelujočih oddelkov suče okoli polovice delujočih pri nas,« pravi vodja in pobudnica festivala, profesorica Marija Palovšnik. »Letos za festival nismo predpisali posebne teme, zato so imeli dijaki proste roke pri svojih izbirah. Predstavili se bodo s štirimi avtorskimi besedili in z dvema priredbama,« opisuje.
Tudi tokrat so morali dijaki poskrbeti za vse, kar je povezano z njihovo predstavo. Izbrati in prirediti ali napisati so morali besedilo, med svojimi sošolci poiskati ustrezno igralsko zasedbo, režiserja, priskrbeti kostume, urediti sceno, pripomočke, sestaviti pevske in plesne elemente, pripraviti gledališki list… Tako kot v preteklih letih pa je tudi letos program tekmovalen. Občinstvo, ki si bo nocoj in jutri predstave ogledalo brezplačno oziroma v zameno za prostovoljne prispevke, bo tako danes kot jutri izbralo svojo najljubšo predstavo. Prav tako bo najboljšo predstavo izbrala strokovna komisija, v kateri poleg dveh dijakov in dveh profesorjev sedita še igralec Jaša Jamnik in Martina Lesar Kikelj z Zavoda RS za kulturno dediščino. Poleg tega bo komisija nagradila najboljšega igralca in igralko v glavnih in stranskih vlogah, najboljšo kostumografijo, koreografijo, pevsko točko, scenografijo, podelila bo nagrado za najboljše avtorsko delo…
Z odra drugačno vzdušje tudi v učilnice
Svojo predstavo tudi letos pripravljajo profesorji, kar vse sodelujoče spomni na anekdoto s prvega dramskega festivala jeseniške gimnazije. Profesorji so namreč takrat za svojo predstavo, ki so jo pripravili kot presenečenje, vadili v popolni tajnosti. »Srečevala sem kolege v okolici šole ob zelo čudnih urah. Vedno so imeli sumljive izgovore, kaj počnejo tam. Ko sem sedela na prvem dramskem festivalu in sem jih med delom žirije, ki je odločala o najboljši igri in najboljših igralcih, zagledala na odru, sem zajokala. Ganilo me je, ko sem videla, koliko truda so sodelavci, seveda pa tudi naši dijaki, vložili v festival popolnoma prostovoljno,« se spominja ravnateljica jeseniške gimnazije mag. Lidija Dornig.
Zdaj za vaje profesorjev ve vsa šola, dijakom pa, kot pravijo, veliko pomeni, da se njihovi profesorji soočajo z enakimi zagatami kot oni. Oboji se, preden stopijo na oder, ubadajo s tremo, oboji se sprašujejo, kaj jim je bilo tega treba. Odnosi pri pouku so po mnenju dijakov po festivalu nekoliko drugačni, večdimenzionalni. To opažajo tudi profesorji, ki se pogosto na novo odkritim talentom pri dijakih ne morejo načuditi.
