Jutrišnje in četrtkove predstave na gledališkem festivalu Gimnazije Jesenice, na katerem se ponovno predstavlja skoraj pol oddelkov gimnazijcev in mešana skupina dijakov in profesorjev, sodijo že v osmi dramski festival jeseniške gimnazije. »Prvič se je zgodilo, da je igre uspelo pripraviti vsem sedmim prijavljenim skupinam, nobena pred koncem ni obupala,« pravi idejna vodja festivala in profesorica slovenščine na Gimnaziji Jesenice Marija Palovšnik.
Posebnost tega festivala je, poleg množične udeležbe dijakov, tudi to, da vsak oddelek poskrbi za vse, kar se dva večera dogaja na odru Gledališča Toneta Čufarja. Tako so dijaki režiserji, igralci, kostumografi, pevci, celo gledališke liste sami pripravijo. V vsaki od kategorij predstave med sabo tudi tekmujejo in po besedah Palovšnikove tokrat strokovna komisija zaradi dodelanih in raznolikih predstav ne bo imela lahkega dela.
Nasvet novincem: Na odru naj se zabavajo!
Letošnji festival ponuja dramatizacijo novel. Dijakinja 4. letnika Lucija Mežek je skupaj s sošolcem napisala besedilo. »Najraje delam ponoči, kar nekaj noči nisem spala,« je povedala in dodala, da so besedilo na vajah še dopolnjevali in popravljali. A ker na festivalu z razredom sodeluje že četrto leto, ni bilo težko. Prvič pa se predstavljajo sošolci Natalije Šmitran iz 2. letnika. »Lani nam ni uspelo, letos pa smo veseli, da nam je. Kot razred smo se med pripravami zelo povezali. Uživali smo, priprave pa so bile tudi težke, saj smo vanje vložili veliko truda in časa,« pravi dijakinja, ki v igri, v kateri se preizkuša kot režiserka, igra tudi eno od vlog, soustvarila je tudi sceno.
»Na začetku sploh nismo vedeli, kako bi začeli,« pravi dijakinja sosednjega oddelka 2. letnika Ana Slivnik, ki so ji sošolci zaradi pevskih sposobnosti dodelili glavno vlogo. »Ko smo začeli delati, je kar šlo. Menjali smo si mnenja in ideje,« pravi Slivnikova, ki je nastopov vajena iz glasbene šole. Krištof Marij Čušin, ki se je pri omenjeni predstavi preizkusil kot režiser, pa dodaja: »Kar nekaj sošolcev na odrskih deskah stoji prvič. Svetoval sem jim, naj se čim bolj zabavajo in naj bodo na odru sproščeni, predvsem pa naj se ne ozirajo na morebitne negative opazke drugih.«
Tudi profesorji imajo tremo
Na oder pa s predstavo, ki jo pripravijo skupaj z dijaki, stopajo tudi profesorji. Profesorica angleščine Renata Bok Zelenjak pravi, da se sama za razliko od dijakov odra po vseh nastopih še ni navadila. »Trema ostane, dokler ne grem z odra. Ampak imam občutek, da smo v timu in da moram dati, tako kot drugi, vse od sebe. Dijaki znajo improvizirati, profesorji pa ne,« opaža in po učenju besedila dodaja: »Zdaj razumem dijake, ko pridejo v šolo in rečejo, da so včeraj doma vse znali, ko so vprašani, imajo pa prazno glavo. To se nam, profesorjem, zgodi na odru,« ugotavlja, »vsi mislijo, da če poučuješ, znaš nastopati, a to ne drži povsem. V veselje pa nam je delo z mladimi, ker imajo tako dober smisel za humor. Odnosi med nami se začnejo spreminjati, ko skupaj vadimo. Istih stvari se bojimo, vsi hočemo dobro odigrati. Tako nastaja neka nova skupnost,« opaža profesorica.
