Zlatarstvo, nekoč izredno cenjena obrat, počasi izumira. Ostajajo le največji in najboljši, ki znajo svoje znanje ovrednotiti in ga brez sramu in zadržkov predati naprej. Čeprav si je želel postati puškar, je David Kramarič po končani zlatarski šoli odprl atelje z delavnico v Mengšu. Trideset let že vztraja v delu, ki ga veseli. »Težko rečem, ali je poklic zlatarja cenjen, zagotovo pa se je močno spremenil odnos družbe do prestižnega nakita, prav tako način prodaje,« je povedal Kramarič, ki skupaj s kolegico zlatarko Tino Mežek zadnji dve leti v Mengšu vodi zlatarsko šolo.
Šola, ki zanima predvsem dame
Da tudi v obrtniških vodah ni več tako, kot je bilo pred več desetletji, potrdita oba zlatarja, ki sta se spoznala v Celju, med šolanjem. »Zadnja leta opažam, da ljudje namenijo več pozornosti predvsem izbranemu nakitu, ki se ne kupuje več spontano. Gre za premišljen nakup dražjih, lepših kosov nakita. Več je tudi predelanega, pogosto prav podedovanega nakita,« pove Kramarič, ki kose izdeluje zgolj po naročilu, zadnja leta se je specializiral za zaročni oziroma poročni nakit. Z Mežkovo, s katero sodelujeta že več let, tudi z udeležbo na različnih sejmih, sta v iskanju novih tržnih niš odprla zlatarsko šolo.
»Pogoje imava dobre. Pod ateljejem imam prostorno delavnico z vsem potrebnim orodjem za izdelovanje oziroma oblikovanje nakita,« pove Kramarič. V dveh letih, odkar vodita šolo, so se prijavile le dame, lani so se skoraj veselili tudi kandidata, a se je menda zadnjih hip premislil. »Vsaka tečajnica ima svojo zgodbo, svoj cilj. Velika večina se želi z izdelovanjem nakita ukvarjati naprej in svoj hobi spremeniti v posel, nekatere se želijo le umakniti iz vsakdanjega življenja, stresa,« pove Mežkova.
Največji izziv je predvsem natančnost
Izobraževanje traja od oktobra do marca, tečajnice pa se v kletni delavnici dvakrat na teden družijo po tri ure. »Tečajnicam sva pripravila res pester in široko zasnovan program, tehnike pa glede na lansko izkušnjo prilagajamo,« razložita sogovornika in povesta, da je natančnost najtežji del učenja in za tečajnice največji izziv. »Lupa odkrije tisto, kar je očem skrito,« pove Kramarič in prizna, da popoln izdelek terja ogromno prakse.
Šesti bodočih oblikovalk nakita, ki bodo marca po končanem tečaju prejele potrdilo oziroma diplomo o udeležbi v (neuradni) zlatarski šoli, med učenjem in izdelovanjem srebrnega nakita uporablja orodje, ki ga lahko z najemom delavnice uporabljajo kadar koli.
»Zavedava se, da je investicija v orodje za začetnika izredno velika. Tudi zato sva dala možnost najema delavnice, prav tako v tem času ponujava občasno dodatno izobraževanje,« pove Mežkova in doda, da vse bolj resno razmišljata o dodatni oziroma nadaljevalni šoli. »Navadno je tako, da po prodaji prvega nakita zlatarka vloži denar v nakup prvega orodja. Tako se z vsakim prodanim kosom dopolnjuje zbirka orodja. Seveda, če se od nakita lahko loči,« pove v smehu Mežkova, ki odkrito prizna, da sama še vedno hrani kos, ki ga je izdelala za mojstrski izpit.
