Pred kratkim se je na Poljanah nekdo s črnim sprejem podpisal kot Štepanjska pošast. Presenetil me je tisti j, ki dokazuje, da oseba, ki se požvižga na predpise mestnega redarstva, spoštuje slovenski pravopis tudi takrat, kadar ta zganja nasilje nad živim jezikom. Ker Štepanjsko naselje izvira iz svetega Štefana, ki ima tam svojo cerkev, je njegov j jezikovno evidentno napačen, pa če je slovnično še tako pravilen. Mehčanje l-jev in n-jev, ki so ga uzakonili v času, ko je bilo moderno slovenščino čim bolj približati hrvaščini, je najbolj prizadelo besedo »lubim«. Ta je z dodanim j-jem postala tako izumetničeno vzvišena, da se jo v praksi izogibamo in nadomeščamo z »imam rad«. Da je pravopisni j spremenil tudi ime mojega mesta, me moti dosti manj, saj se zabavam vsakič, kadar mi ga Siri prebere kot »Ldžubldžana«. Zato ne mislite, da to pišem zato, ker bi hotel po dvesto letih delati jezikovno kontrarevolucijo in iz Ljubljane narediti spet Lublano. Sem pa vesel, da se je ta, če se že ne v slovenščini, brez j-jev ohranila vsaj v nekaterih tujih jezikih. Eden od dokazov za to je Lublanska ulice v Pragi.
Moje mesto ima torej v Pragi svojo ulico, medtem ko v Ljubljani ni Praške. Je pa zato Pražakova. In Pražák po češko pomeni Pražan. A ulica se ne imenuje po prebival...
Če povprašamo meščane in obiskovalce Ljubljane, kaj je največji problem prometa v mestu, bomo zelo verjetno precej pri vrhu dobili parkiranje. To ni...
Holding je nekaj takega, kar svojo lastnino drži ali ima v prijemu, lepo slovensko bi bilo tudi, da drži v primežu. Angleško (že holding je angleški...
