Nekdanji hrvaški premier in predsednik SDP Zoran Milanović je po skoraj štiriletnem premoru uspešno oživil svojo politično kariero in po zmagi na volitvah jutri vstopa v predsedniški kabinet. Milanovićeva zmaga je ponudila novi zagon hrvaški politični levi sredini in novo upanje tistim volilcem, ki se upirajo plimi konservativnosti in desničarskega populizma na Hrvaškem. Obenem pa ob jutrišnji Milanovićevi prisegi ni čutiti evforije, saj se ni izkazal kot predsednik vlade (2011–2015), ko je imel široko podporo za izvedbo nujno potrebnih družbenih, političnih in ekonomskih reform ter veliko večja pooblastila, kot jih ima v rokah zdaj kot predsednik republike.
Prva sprememba že ob prisegi
Milanović (54 let) bo jutri slovesno obljubil, da bo častno, zavestno in odgovorno vodil državo v dobro hrvaškega naroda in vseh državljanov, ter izrekel zvestobo spoštovanju ustave in zakonov. Prisegel bo v predsedniškem uradu na Pantovčaku na skromni slovesnosti, pred nekaj deset protokolarnimi povabljenci. Medtem ko so prejšnji predsedniki slovesne inavguracije organizirali v starem mestnem jedru na zagrebškem Trgu svetega Marka, ki ga obdajajo istoimenska cerkev ter zgradbe parlamenta, vlade in ustavnega sodišča, se je Milanović odločil za manj razkošno prisego brez gostov iz tujine. S spremembo formata inavguracije je nekoliko presenetil hrvaško javnost, a tudi naznanil, da namerava voditi državo na drugačen način od predhodnice, prve ženske na čelu sodobne hrvaške države Kolinde Grabar - Kitarović.
Pričakujejo vrnitev dostojanstva funkciji
Hrvaški predsednik ima največ pooblastil, ko gre za sooblikovanje zunanje in obrambne politike ter delovanje obveščevalnih služb. Potem ko je zmagal v drugem krogu predsedniških volitev 5. januarja, je bilo pogosto slišati, da od Milanovića pričakujejo, naj vsaj vrne dostojanstvo simbolično pomembni instituciji predsednika republike, potem ko je Grabar-Kitarovićeva, po oceni mnogih političnih akterjev na Hrvaškem, tudi njenih predhodnikov Stjepana Mesića in Iva Josipovića, predsedniško vlogo znižala na raven estrade in resničnostnega šova, da je izgubila vlogo trdne točke sistema, ki ji državljani lahko zaupajo. Od Milanovića pričakujejo tudi jasne obsodbe vse glasnejšega zgodovinskega revizionizma, klerikalnih gibanj in rehabilitacije ustašev kot tudi več posluha za težave delavcev, ki ga ni imel, ko je bil na čelu vlade. V sindikatih želijo verjeti, da se je Milanović med svojo kratkotrajno podjetniško kariero prepričal tudi, kako je zaposlenim v realnem sektorju.
Težavno sobivanje s Plenkovićem
Pričakovati je, da bo Milanovićevo vodenje države bolj republikansko in elitistično v primerjavi z nacionalnim populizmom in demagogijo Grabar-Kitarovićeve. Drugačno Milanovićevo smer nakazujejo tudi področja, za katera namerava pridobiti predsedniške svetovalce, kot so podnebne spremembe in varstvo okolja ter izobraževanje, morda pa tudi znanost in nove tehnologije. Vseeno naj bi imel za skoraj polovico manj zaposlenih svetovalcev od predhodnice, ki jih je imela enajst. Med drugim bo Milanović za svetovalca za nacionalno varnost in obrambo postavil Dragana Lozančića, ki ga je Grabar-Kitarovićeva odstavila s položaja šefa varnostno-obveščevalne službe (SOA).
Posebno poglavje bodo odnosi s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem, s katerim se poznata še iz 90. let prejšnjega stoletja, ko sta bila mlada diplomata na hrvaškem zunanjem ministrstvu. Plenković je bil tarča pikrih Milanovićevih opazk med kampanjo in mu ni ostal dolžan z očitki, da je bil najslabši premier v zgodovini Hrvaške. Plenković je večkrat dejal, da pričakuje »trdo kohabitacijo« z Milanovićem. Novi predsednik pa je napovedal, da se ne bo mimo ustavnih določil vtikal v delo hrvaške vlade.
