Uvod v tradicionalno varnostno konferenco, ki v Münchnu poteka že od leta 1963, je drugič v njeni zgodovini pripadel nemškemu predsedniku. V vlogi obrambne ministrice jo je zadnjih pet let odpirala zdajšnja predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, predsedujoči konferenci Wolfgang Ischinger pa je kot nekakšno iztočnico Frank-Walterju Steinmeierju pred njenim začetkom spomnil na govor bivšega predsednika Joachima Gaucka iz leta 2014, ko je pozval k novi nemški zunanji politiki z več samozavesti in tudi prevzemanja odgovornosti za dogajanje v svetu.
Steinmeier, tedaj nemški socialdemokratski zunanji minister, je danes samozavestno okaral ameriškega predsednika, Washington, Moskvo in Peking pa obtožil, da s svojim »tekmovanjem velikih sil« podžigajo globalno nezaupanje, ki lahko sproži novo jedrsko oboroževalno tekmo. Donalda Trumpa sicer ni neposredno imenoval, je pa dejal, da zagotavljanje »naredimo Ameriko spet veliko« pomeni »veliko na račun sosedov in partnerjev«, ter dodal, da sedanja washingtonska administracija zavrača idejo mednarodne skupnosti. Za Rusijo je dejal, da vojaško moč in silo na mejah obnavlja kot politično sredstvo, za Kitajsko pa, da mednarodno pravo izbira selektivno, dokler ne trči ob njene interese. Steinmeier je sklenil, da bi morala Nemčija povišati izdatke za evropsko varnost in utrjevati zavezništvo z ZDA, hkrati pa priznal, da se osredotočenje slednjih premika s stare celine proti Aziji. Pozval je tudi k evropski politiki do Rusije, ki »ne bo omejena samo na besedne obsodbe in sankcije«, glede odnosov do Kitajske pa se je zavzel za ravnotežje med okrepljenim tekmovanjem in potrebo po sodelovanju.
O stanju demokracije
Prvo omizje s predsednico spodnjega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi in Wolfgangom Schäublom, predsednikom bundestaga in enim najbolj izkušenih nemških politikov, je bilo osredotočeno na položaj demokracije v zahodnem svetu. Pelosijeva je bila deležna več vprašanj glede Trumpove zunanje politike, a se je po diplomatskem pravilu vzdržala neposrednih kritik državnega predsednika na tujem in se osredotočila na pojasnjevanja, kako medstrankarsko usklajeno nastopati do izzivov, ki jih predstavljajo globalni problemi od trgovinskih do klimatskih. Ni pa pozabila opozoriti na nevarnost odvisnosti od Kitajske pri postavljanju komunikacijskega omrežja 5G in je apelirala na Evropo, naj tehnološko sodeluje z ZDA v obojestransko korist.
Brezzahodnost oziroma »westlessness« je bila tema, rezervirana uvodoma za tri premierje na konferenci, avstrijskega Sebastiana Kurza, norveško Erno Solberg in kanadskega Justina Trudeauja. Nihče se ni strinjal s tezo, da svet postaja manj zahodno orientiran oziroma da tak postaja tudi sam Zahod. Solbergova je svoje mnenje utemeljila tudi z dejstvom, da vse globalne migracije gravitirajo k Zahodu in njegovim vrednotam. Kurz je občutek usihanja »zahodnosti« pripisal izginotju jasne ločnice med Vzhodom in Zahodom, svojčas jasno videne prav v Nemčiji, razdeljeni na vzhodno in zahodno. Trudeau pa je poskušal dodati še svoj vidik z ugotavljanjem, da Zahod med drugim pomeni prav spoštovanje različnosti. »Če bi govorili samo s tistimi, s katerimi se strinjamo, bi bilo veliko osamljenosti na svetu,« je dejal ter dodal, da spoštovanje različnosti pomeni, da zahodni model ni edini in da bolj očitno soočenje z drugimi ne pomeni, da presiha.
