Razlike med najhitrejšimi v alpskem smučanju so vse manjše. Pred nekaj sezonami so se v igri stotink gnetli predvsem najdrznejši tekmovalci v hitrih disciplinah. Sezona 2019/20, ki so bo končala konec marca v Cortini d'Ampezzo, kaže izjemno izenačenost tudi v tehničnih disciplinah. Beseda sekunda v alpskem smučanju simbolizira vso športno panogo. V sedemdesetih in osemdesetih je sekunda ločevala prve, danes se znotraj sekunde dogaja skoraj vse. Sekunda pogosto loči najhitrejšega in dvajsetega. V doseženem času zmagovalca pa sekunda največkrat predstavlja le slab odstotek skupnega časa.
Znotraj sekunde že desetinke pogosto postavljajo mejo med deseterico, dvajseterico in trideseterico. Stotinke pa razvrščajo mesta znotraj deseteric. Izjemno majhnim razlikam v tej sezoni navkljub vrstni redi kažejo, da povsem na vrhu ni večjih presenečenj. Najboljši alpski smučarji in smučarke, kjer so razlike med najhitrejšimi v povprečju višje kot pri moških, dobivajo največje kose denarne pogače. Imajo tudi najmanjša odstopanja najboljših uvrstitev. Od Slovencev to v tej sezoni kaže samo Žan Kranjec, ki se je v koktajlu najrazličnejših konfiguracij terenov, vremenskih razmer in postavitev na petih veleslalomih vselej uvrstil med najboljšo peterico.
Nihče si ne želi poškodb
Pri vprašanju, zakaj so razlike med najhitrejšimi alpskimi smučarji vse manjše, naši uveljavljeni sogovorniki opozarjajo predvsem na tri dejavnike: postavitev prog, razvoj smučarske opreme in višino proračuna reprezentanc. Oče in sin Ante in Ivica Kostelić ponujata zelo preprost odgovor in atraktivne naslove. Pred šestimi leti je Šved Andre Myhrer zaradi postavitve druge proge olimpijskega slaloma v Sočiju označil Anteja Kostelića kar za idiota. Kontroverzni trener Ante Kostelić je drugo progo olimpijskega slaloma namreč začinil z zankami, v katere so se ujeli številni najboljši smučarji. Ti so se po neuspehu pritoževali in spraševali, zakaj sploh trenirajo, če potem pridejo na največje tekmovanje in naletijo na nerešljive probleme. Nekdanji skupni zmagovalec svetovnega pokala Ivica Kostelić jim je v bran očeta odvrnil, da takšne postavitve ločijo zrnje od plev in da so bili tako in tako na vrhu najboljši – Avstrijca Mario Matt in Marcel Hirscher ter Norvežan Henrik Kristoffersen.
Ante Kostelić je imel zaradi svojih postavitev večkrat težave z Mednarodno smučarsko organizacijo. Ob njegovih postavitvah je najhitrejše ločil povprečen gledalec. V zadnji sezoni najhitrejših ne ločijo niti strokovni komentatorji. Atraktivni tereni so postali neprepoznavni, postavitve pa narekujejo predvsem popoln napad. Ivica Kostelić je letošnjo tekmo v Zagrebu označil za otroško. Ante Kostelić je med slalomom v Kitzbühelu dejal, da zaradi dolgočasnih postavitev, na katerih najboljši alpski smučarji ne morejo pokazati svojega mojstrstva, vse skupaj nima več nobenega smisla.
Slovenski trener Klemen Bergant, ki v zadnjih sezonah bedi nad športno potjo Žana Kranjca in Štefana Hadalina, zagovarja obstoječe postavitve tekem svetovnega pokala. »Sem zagovornik bolj enostavnih postavitev, če se sploh lahko tako izrazim. V takšnem primeru lahko tekmovalec najbolje pokaže svoje znanje. Na postavitvah z ritmom največkrat tudi treniramo. Žanu Kranjcu ustreza, da postavitev narekuje tempo od starta do cilja. Tereni, na katerih tekmujemo, so najtežji na svetu. Če jih postavljalec oteži s kakšno nepričakovano kombinacijo vratc, lahko hitro pride do poškodb. Tega pa se bojimo,« je jasen Klemen Bergant.
Avstrijci postavljali z metri
Nekdanji tekmovalec in uspešen trener, v zadnjih letih pa vsakodnevni delavec na terenu Janez Šmitek s cmokom v grlu spremlja dogajanje v svetovnem pokalu. Podobno kot je prejšnji mesec v intervjuju za Dnevnik dejal švicarski strokovnjak Mauro Pini, tudi Šmitek opozarja, da ima alpsko smučanje okostenelo mednarodno organizacijo in da so potrebne spremembe. Te se obetajo letošnjo pomlad, ko bo Švicar Gian-Franco Kasper po 22 letih vodenja dobil naslednika. »Težko spremljam trend postavitev v svetovnem pokalu. Zdi se, da si na vsaki slalomski tekmi vratca sledijo na devet metrov in pol, vmes je vertikala in naprej gas do cilja. Manjkajo daljši zavoji, menjave ritma, izkoristek vsakega terena posebej. Zdi se mi, da ogledi prog nimajo več posebnega pomena. Včasih je bilo drugače,« je razočaran Janez Šmitek.
Slovenski strokovnjak se spominja začetkov uporabe metra. »Pred kakšnimi petnajstimi leti so Avstrijci začeli postavljati proge z metri. Spominjam se avstrijskega trenerja, ki je od starta do cilja veleslaloma v Kranjski Gori postavil vratca na razdalji 27 metrov. Kakšen pomen ima takšno dejanje? Namesto da bi se nesmisli končali, se nadaljujejo že vrsto let. Spomnim se, ko sem postavljal progo na slalomski tekmi svetovnega pokala v Naganu. Takrat je do mene pristopil neki drug avstrijski trener in me opozoril, da sem vertikale postavil preblizu, da bi morala biti razdalja med njimi šest metrov. Odgovoril sem mu, da v pravilih piše, da mora biti razdalja med njimi od štiri do šest metrov. Smučarji so postavitev odpeljali brez težav, trenerji pa so delali nepotrebno paniko,« se spominja Šmitek.
Po mnenju Gorenjca so vse manjše razlike med najboljšimi alpskimi smučarji poleg postavitev tudi posledica napredka smučarske opreme. »Včasih so bile razlike med proizvajalci zelo velike, le izbranci so lahko imeli najboljšo opremo. Je že prav, da se oprema razvija. Vrhunski šport napreduje tudi v drugih športnih panogah. A vseeno menim, da bi se morali trenerji pri postavitvah bolj podrejati konfiguracijam terenov,« si želi Šmitek.
Na koncu zmagata najboljša
Medtem ko je mnenje Janeza Šmitka bliže hrvaški družini Kostelić, se starosta slovenskega alpskega smučanja Tone Vogrinec bolj nagiba k razmišljanju Klemna Berganta. Mariborčan poudarja, da je v sezoni okoli 40 tekem svetovnega pokala, zato ni nič narobe, če je kakšna bolj položna ali ritmična od drugih. Pravi, da sta na koncu v skupnem seštevku vselej prva najboljša alpska smučarja pri moških in ženskah. »Strinjam pa se, da bi se dalo kakšno tekmo narediti bolj atraktivno. Nekoč je bila praksa, da so bile postavitve takšne, da so se alpski smučarji s trenerji odločali, ali je bolje vstopiti v zavoj z leve ali desne smeri. Tega ni že več let,« pravi Tone Vogrinec.
Ustanovitelj slovenskega ski poola pravi, da so vse manjše razlike med najboljšimi posledice dejstva, da imajo najboljše reprezentance voljo dovolj sredstev, da si lahko privoščijo priprave po vsem svetu in zagotovijo najboljše pogoje. »Postavitve niso problem le pri tehničnih disciplinah, temveč tudi pri hitrih. Le poglejte maksimalne hitrosti pri superveleslalomu, ki ne zaostajajo več za smukaškimi. Če bi postavljalci prog pri tako visokih hitrostih naredili dodaten zavoj ali dva, bi bila možnost poškodb precej večja. Najslabše, kar se lahko v alpskem smučanju zgodi, je, da se nekdo na tekmi poškoduje,« sklene Tone Vogrinec.
