Kolega je ondan potožil, da so zaprli njemu najljubši kiosk s hitro prehrano. In da se, ko ga je jedel, niti ni zavedal, da se zadnjič masti z »najboljšim kebabom na svetu«. Pa ni bilo pri nas, bilo je v Nemčiji, od koder je priletel z letalom Adrie Airways in se zatorej prav tako ni zavedal, da je zadnjič letel z njo, saj je nekaj tednov pozneje ugasnila. Najbolj zanimivo pa je, da nam je to razlagal, ko nas je prosil za krajši prevoz, ker tu zdaj pač nima avtomobila. Prevoz in pogovor pa sta potekala v renaultu grand scenicu. In zakaj je to najbolj zanimivo? Ker nas je v tistem trenutku prešinilo – kaj pa če tudi mi nekaj počnemo zadnjič? Kaj če nikdar več ne bomo nabirali kilometrov v enoprostornem avtomobilu?
Pomislek, četudi resnično pesimističen, je bil povsem na mestu. Enoprostorci so, vsaj takšni, kot jih poznamo vrsto let, izumirajoča avtomobilska vrsta. Skorajda popolnoma so jih že izrinili športni terenci, proizvajalci jih ukinjajo drugega za drugim, novih ali naslednjih generacij obstoječih pa ni na vidiku. Kar je neznanska škoda, saj so v vlogi družinskih avtomobilov neprekosljivi, kar se je pri testu grand scenica potrdilo še enkrat, ob tem so varčnejši, ne peljejo pa se nič slabše. Ko pogledamo denimo testnega grand scenica, se nam ne zdi ravno bistveno manj atraktiven ali skladen od vsaj večine športnih terencev. A trg je očitno povedal svoje, proizvajalci pa tudi niso potrebovali dodatne spodbude…
Kakor koli, renault grand scenic je še vedno naprodaj in je ena od izjem bržčas tudi zato, ker je videz z ogromnimi kolesi, pa tudi kako drugače, malce približal športnim terencem. Njegove glavne adute pa že poznamo. Ti so veliko prostora na 4,63 metra dolžine in 280 centimetrih medosne razdalje, pomična zadnja klop (sedeži niso bili trije ločeni, temveč deljivi v razmerju 60:40), ogromen prtljažnik (ker testni primerek ni imel sedmih sedežev, je ta že v osnovi pogoltnil za 718 litrov prtljage) in, recimo mu tako, »poseben« občutek za volanom, ki ga ustvari ogromno vetrobransko steklo. Pa seveda številni uporabni in dovolj veliki odlagalni prostori, na čelu z izvlečnim predalom pred sovoznikom.
Malce manj medtem zadovolji voznikov delovni prostor, ki se mu pač poznajo leta. Sploh če delovanje infozabavnega sistema primerjamo z najnovejšima renaultoma cliom in capturjem. Pri grand scenicu so zaslon na dotik in tudi gumbi na dotik včasih prav nadležno neodzivni in počasni, pa tudi del z merilniki za volanom ne deluje najsodobneje. A tako je ob hitrem napredku tovrstnih sistemov pri domala vsakem malo starejšem avtomobilu, saj proizvajalci tu resnično delajo velike korake naprej.
Kar zadeva vožnjo, se je pri testnem primerku 1,7-litrski dizelski motor s 110 kilovati (150 konji) ob asistenci 6-stopenjskega ročnega menjalnika lepo zlil z značajem avtomobila, saj zagotavlja ravno prav za mirno družinsko uporabo. To pomeni, da mu moči ne zmanjka niti ob polni natovorjenosti, v nobenem primeru pa ni ravno najbolj odziven – do stotice grand scenic z njim denimo potrebuje 12,4 sekunde, pri visokih hitrostih na avtocestah ni najbolj poskočen, pa tudi omenjeni menjalnik ni ravno najbolj tekoče delujoč. Skratka, za mirno družinsko vožnjo je vse, kot mora biti, ob tem pa je tudi poraba (7,1 litra dizla na 100 kilometrov) v mejah pričakovanega.
S precej bogato opremo bose renault grand scenic ponuja vse potrebno, sami bi ga opremili le še s samodejnim menjalnikom. In pri tem mišljenju očitno nismo sami, tudi kupci so si jo zaželeli precej pogosto, zato je v Renaultovem ceniku po novem s tem motorjem le še takšna različica. Nekaj jih imajo za 28.690 evrov sicer še na zalogi tudi z ročnim, a če imate tudi druge želje, lahko naročite le še takšnega s samodejnim menjalnikom. Tak pa stane 29.190 evrov.
