Nika Mlinarič je letalska inženirka, eno redkih deklet v panogi, kjer moški pogosteje sedijo za krmili letal, podjetij in razvoja v letalski industriji. V tem njihovem svetu se je dobro znašla, najbrž tudi zato, ker nikoli ni pomislila, da bi lahko bilo kaj drugače ali da je, ker je ženska, manj primerna za delo. Če je treba, tudi kaj zaspajka in zleze v rep letala, da pritrdi kakšno poličko. »Ker sem pač najmanjša v podjetju,« samoumevno odvrne.
Drugače pa bolj kot to razvija nove rešitve za letalsko podjetje AFormX iz Trbovelj, s katerim sodeluje že pet let in je nepogrešljiv del pri razvoju simulatorjev letenja za Pipistrelova letala. Ko so aformxovci v Londonu nedavno prejeli prestižno nagrado royal aeronautic society za dizajn električnega dirkalnega letala, je bila na podelitvi nagrad kot predstavnica podjetja prav ona. V dvorani je bila ena od samo sedmih žensk med vsaj sto moškimi, in če jo je prej moški del komaj opazil, jih je po razglasitvi veliko pristopilo k njej in želelo njeno vizitko.
Fizika ali strojništvo
Od malega ji je bilo zanimivo reševati logične izzive, in ker je imela spodbudo doma in v šoli, odločitev za naravoslovni študij ni bila nekaj nenavadnega.
»V osnovni šoli sem imela super učiteljico matematike, ki nam je pokazala še kaj več kot le učno snov in nas je zaposlila tako, da v razredu nikoli ni bilo dolgčas. Toda fizika, zanjo se mi je vedno zdelo, da je ne razumem,« pove Mlinaričeva, ki je v osnovni šoli pobirala zlata priznanja na najrazličnejših tekmovanjih. Ob koncu osnovne šole se je udeležila nagradnega, ki ga je organiziralo Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Ugotovila je, da je fizika zanimiva reč, da je pravzaprav vsepovsod okoli nas. Takrat se je nad njo navdušila do te mere, da se je po gimnaziji odločila za študij.
»Pravzaprav sem omahovala med fiziko in strojništvom, a se na koncu odločila za fiziko, ker ti da boljše teoretične osnove. Na fiziki je tretjina deklet in tako nikoli nisem dobila občutka, da bi bile kakor koli zapostavljene v primerjavi s fanti. Pravzaprav nisem nikoli v življenju dobila takega občutka, kar je zelo pomembno pri razvoju otroka, predvsem pa je pomembna spodbuda doma. Največ lahko za to naredi oče, če s hčerko počne enake stvari, kot bi jih počel s sinom. Da je ne prikrajša za nekatere, recimo temu tehnične stvari,« je prepričana Nika Mlinarič, ki so ji starši pokazali najrazličnejše stvari. Tako ni le menjala žarnic, plezala po drevesih in reševala problemov. »Da, tudi kuhati znam,« se nasmeje.
Na fakulteti se je začela zanimati za aerodinamiko in dinamiko tekočin. Ker je bila od nekdaj bolj praktično usmerjena in je vedela, da jo bolj vleče v gospodarstvo kot v raziskovalno dejavnost, je za enega od seminarjev iskala mentorja, ki bi se s temi stvarmi ukvarjal praktično. Ni ga našla ne na fakulteti ne na inštitutu, ampak v domačem Zasavju, v Trbovljah.
»To je bil moj sedanji šef Sašo Knez, prav tako fizik, ki je postal moj mentor. Začela sva sodelovati in ob petkih sem začela prihajati v podjetje, kjer smo delali pri projektu, iz katerega so se razvili simulatorji za ultralahka Pipistrelova letala,« razlaga 27-letnica.
Letalstvo v Zasavju
Če bi vam rekli, da tam sredi Posavskega hribovja, v nekdanjem črnem revirju, kjer so še nedavno kopali premog, danes deluje v letalski industriji uspešno podjetje, kjer izdelujejo dele za letalstvo, sestavljajo ultralahka letala in razvijajo letalske simulatorje, bi marsikdo presenečeno pogledal. Toda podjetje AFormX, ki ima le osem zaposlenih, med njimi dve ženski, in to obe razvojnici, ni znano le po X-ALPHA-simulatorjih za Pipistrelova ultralahka letala, ki se uporabljajo za šolanje pilotov po vsem svetu. Podjetje je razvilo simulator letenja za letalo MiG-21, ki leti z nadzvočno hitrostjo in stoji v parku vojaške zgodovine v Pivki ter simulator, ki omogoča pogled na Zemljo iz vesolja, imajo ga v Centru Noordung v Vitanju. Njihov zadnji projekt je bil razvoj konceptualnega dizajna za električno dirkalno letalo, s katerim je mogoče doseči hitrost 500 kilometrov na uro, tekmovanje je razpisal Royal Aeronautical Society. Z njim so se uvrstili med prve tri najboljše rešitve.
»O elektrifikaciji se danes veliko govori, vsi si želijo bolj zmogljivih baterij. Veliko je tudi govora o vertikalnih vzletih in pristankih, Uber pospešeno dela v tej smeri in financira marsikatero idejo. Z vertikalnim vzletom omogočiš vzlet in pristanek sredi mesta, s čimer bi rešili problem dnevnih migracij do okoli sto kilometrov. Uber napoveduje to rešitev že okoli leta 2023, sama mislim, da je to še prezgodaj. S trenutno tehnologijo so bolj realni hibridi, a končni cilj je seveda elektrika,« razlaga Mlinaričeva o tem, kam gre razvoj v letalstvu. Tudi pilotski poklic se bo spremenil. V ospredju so čim avtonomnejši sistemi, pri katerih naj ne bi bili potrebni piloti ali pa bi letenje iz centrale nadzoroval le en pilot.
Nika Mlinarič kljub temu dela izpit za pilotko ultralahkih letal in trenira na Pipistrelovem letalu ALPHA trainer, za katero imajo simulator. »Letenje je zanimivo in me privlači. Obenem pa, če želim delati na simulatorjih in biti kompetentna v tem, kar počnem, potrebujem tudi znanje iz letenja,« odvrne.
Vsake toliko časa si nadene virtualna očala in na simulatorju poleti nad Slovenijo. Ne tako pogosto, kot bi si kdo mislil, in ne za razvedrilo med službenim časom. »Če sedem za simulator, to največkrat pomeni, da je nekaj narobe. Če testiramo neke modele in jih spreminjamo, moram pogledati, kako stvari delujejo,« reče.
Večkrat, kot leti, sedi za računalnikom, programira, dela simulacije, se ukvarja s senzorji in znajde v delavnici, kjer kaj zaspajka. V takšnem razvojnem podjetju je pač sodelovanja med zaposlenimi veliko in nujno potrebno.
»Naša moč je, da imamo interdisciplinarno ekipo, ki je majhna, a zelo dinamična. Končni izdelek je tako vedno boljši, kot bi ga lahko naredil vsak posameznik sam. Kot podjetje smo ponosni, da se nismo ujeli v past in imamo v ekipi tudi ženske, saj se podjetja, če zaposlujejo le moške, odrekajo polovici potenciala,« reče Mlinaričeva, ki je bila letos tudi ena od desetih nominirank na izboru Inženirka leta. Ta izbor je pomemben, doda, saj pokaže, da obstajamo in smo lahko kot ženske prav tako uspešne v tehničnih in inženirskih poklicih. »Je pa še vedno res, da te v moških družbah, če si edina ženska, na začetku jemljejo manj resno, ko pa jim pokažeš, da stvari obvladaš, si zelo lepo sprejeta. Res je tudi, da se sama pretežno gibam v družbi, ki nima predsodkov do žensk in nas vse, ne glede na spol, obravnava enako. Če pa se znajdem v družbi, kjer ni tako, je moja taktika, da ko imam priložnost, res pokažem, da obvladam,« še pripomni.
Ženska, ki navdihuje
Morda zato, ker je vseskozi dobro vedela, kaj si želi, in je ves čas sledila svoji poti. Prihaja iz Hrastnika in v času, ko so se po Zasavju zapirali rudniki in je vladala splošna negotovost, se je še bolj kot prej zdelo, da visoko izobražen kader čaka svetla prihodnost le v večjih mestih ali tujini. Toda sama je že v gimnaziji vedela, da se želi po končani fakulteti vrniti domov in se ne vsak dan voziti v Ljubljano.
»Bila sem prepričana, da če delovnih mest v Zasavju ne bo, jih lahko mladi ustvarimo sami. S fantom sva se na enem prvih zmenkov pogovarjala o tem in oba sva se po študiju želela vrniti domov. Zdaj je v Zasavju zraslo že nekaj uspešnih podjetij, ki delujejo na svetovnem trgu in v katera se vozijo delat tudi ljudje iz Ljubljane. Spreminja se mentaliteta in ustvarja okolje, ki je pozitivno naravnano. Ne le v gospodarstvu, tudi na področju kulture in športa,« pove.
Nič čudnega torej, da je spletni portal Zasavske onlajn novice Mlinaričevo izbral še za rudarsko princeso. »To postanemo ženske, ki s svojim delom navdihujemo in spreminjajo Zasavje,« na kratko odvrne.
Nika Mlinarič to vsekakor je, a ne le zaradi svojega dela, tudi zaradi razmišljanja, značaja in svojih vrednot. Spoznala je, da v življenju potrebuje več projektov hkrati.
»Moram imeti nekaj, kar me popolnoma odmakne od službe. To so moji hobiji,« pove. Včasih je plesala balet in sodobne plese, zadnjih deset let pleza in se ukvarja z alpinizmom.
»Ne moreš biti 24 ur na dan zatopljen v nekaj, moraš se umakniti. Takrat dobiš najboljše ideje. Jaz se zlahka povsem odklopim. V resnici je ključno, da se znaš zelo intenzivno ukvarjati s službo, a se od nje tudi povsem odklopiti v tistih urah, ki ti ostanejo. Le tako lahko uspevam,« odvrne Mlinaričeva, ki ima trenutno na službenem področju kar nekaj zanimivih projektov. Morda je tudi zato doktorski študij še ne zanima. »Če bom našla področje, kjer bi lahko povezala doktorat s čim uporabnim, če bom šla zaradi tega skozi šolanje, ki mi bo dalo novo in uporabno znanje, potem se bom odločila tudi za doktorski študij. Ne želim pa naziva le zaradi naziva,« odgovori.
Veliko odločnosti in nekaj trme je začutiti, ko govori o teh stvareh. »Moj fant je edina bolj trmasta oseba, ki jo poznam,« reče smeje. »V življenju je pač tako, da se je treba odločiti, kaj želiš delati, in potem delovati v tisti smeri. Ukvarjati se s stvarmi, ki te ne osrečujejo, izgubljati čas za stvari, ki so same sebi namen, je nesmiselno.«
