Zelo sem ponosna na to priznanje. Gre za potrditev mojega dosedanjega inženirskega dela in je tudi spodbuda ter obveza za naprej. Ponujena mi je možnost, da pomagam odstranjevati stereotipe o moških in ženskih poklicih, še zlasti tiste o vlogi žensk v tehniki. Zato ima to priznanje še toliko večjo težo.
V Slovenijo ste prišli leta 1992 kot begunka. Kako vas je zaznamovala begunska izkušnja, izkušnja vojne?Vojno sem doživela stara 12 let in je dejansko prekinila moje brezbrižno otroštvo. Oče je zelo hitro dobil zaposlitev v Sloveniji in smo lahko zaživeli relativno normalno življenje. V tistem trenutku sem se zavedla, da ti lahko vzamejo vse, le znanja ne. In to je postalo moje vodilo.
Kako v luči tega gledate na begunsko krizo danes?Leta 1992 je bilo vse drugače. Nekoč smo živeli v skupni državi in smo kot begunci bili v Sloveniji absolutno sprejeti. Na vsakem koraku so nam pomagali, nikoli ni bilo negativnega prizvoka v begunski zgodbi. Žal so razmere zdaj nekoliko drugačne. Sama ne morem mimo tega, da sem bila begunka, in vem, kaj to pomeni. Z lastnim primerom pa kažem, kaj se lahko doseže, če se ti ponudi priložnost. Verjamem, da bi tudi zdajšnjim beguncem morali ponuditi priložnost, da skupaj z nami soustvarjajo boljšo družbo.
Ste članica pobude Dame za informatiko, kjer v okviru fakultete na Univerzi v Mariboru povezujete še 123 inženirk. Kaj je vaš cilj?Cilj je bil predstaviti naš inženirski poklic, vsa pedagoška in raziskovalna področja, ki jih pokrivamo, in s tem razbiti stereotipe o ženskah v informatiki ter pokazati, da smo prisotne, da smo dobre inženirke. Tako smo lahko zgled mlajšim generacijam, da se v čim večjem številu odločijo za študij informatike.
Zakaj družba potrebuje inženirje in zakaj morda inženirke še bolj?Razvoj družbe je nedvomno odvisen od tehnike, torej od kadrov, ki delujejo v inženirskih poklicih. Tega se moramo kot družba začeti zavedati in poskusiti odpraviti stereotipno razmišljanje o ženskih in moških poklicih. Kadrov na tehničnih področjih primanjkuje, verjetno tudi zato, ker se ženske ne odločajo v večjem številu za te študije. Tukaj menim, da imamo dosti prostora, da stanje popravimo in mladim ženskam z vzori pokažemo, da so lahko enakovredne v študiju tehnike in tudi v inženirskem poklicu.
Kje leži vaša delovna vnema?Delujem na področju podatkovnih tehnologij v najširšem pomenu. Pokrivam področje podatkovnih baz, porazdeljenih podatkovnih shramb in v zadnjem obdobju tudi tehnologije veriženja blokov, ki nekako sodi v kategorijo posebnih porazdeljenih shramb. Prav tako se ukvarjam s področjem medicinske informatike, kjer iz podatkov pridobivamo znanje, ki ga lahko ponudimo zdravnikom kot podporo pri odločanju.
Zakaj je povezava ženska in inženir nenavadna? Navsezadnje je to poklic, ki se splača, zaposljivost je namreč visoka.Med inženirji ta povezava ni nenavadna – ženski inženirki se čudijo zgolj tisti, ki niso inženirji. V družbi moramo narediti ta premik in se osvoboditi predsodkov. Iniciative, kot so izbor za inženirko leta ali naša Dame za informatiko, so tiste, ki nam lahko pomagajo v družbi doseči to ravnovesje. Zagotovo bo treba medijsko izpostaviti še več inženirk, njihove zgodbe približati ljudem in tako pokazati, da so inženirke del našega vsakdana. Ni preprosto, moramo izstopiti iz cone udobja, se izpostaviti, vendar verjamem, da to delamo v dobro družbe in za lepo prihodnost.
