Je že tako, da določene poklice delimo na moške in ženske. Tiste, vezane na upravljanje prevoznih sredstev, bi verjetno vsak označil za izrazito moške, zato tudi praviloma začudeni odzivi, ko za volanom avtobusa ali tovornjaka zagledamo žensko, niso presenetljivi. »Začudenje ima temelj v svežnju različnih predsodkov, tako glede žensk v prometu kot glede moških in ženskih poklicev. Da omenjeni poklici veljajo za moške, verjetno izhaja iz tega, da imajo ti za to področje večji interes in je pričakovati, da se bodo ženske manj pogosto odločale zanj,« nam je o tej temi povedala specialistka klinične psihologije Ivna Bulič Vidnjevič.Dodala je, da interes za vse mehansko spodbujamo že pri dečkih z nakupom tovrstnih igrač: »Enako z nakupom igrač in usmerjanjem v določene vrste igre pri fantkih bolj spodbujamo razvoj vizualno-motoričnih spretnosti, ki so za poklic voznika pomembne.«

Pa so poklicni vozniki tudi boljši od poklicnih voznic? Bulič-Vidnjevičeva pravi, da bi bilo treba trditev, kdo je v katerem poklicu boljši, podkrepiti z rezultati, a je to, ko v neki panogi prevladuje en spol, težko. »V psihofizičnem smislu je opravljanje tega poklica za moške lažje, ko razmišljamo, da ta ne pomeni samo vožnje, ampak tudi zaplete, kot so okvare. Največja prednost voznikov je njihova fizična moč, s psihološkega vidika pa med obema skupinama ne vidim podlage za razlike,« še pove Ivna Bulič Vidnjevič, ki tudi meni, da je malo verjetno, da bi se med poklicnimi vozniki v prihodnosti razmerje med spoloma spremenilo do te mere, da bi bilo običajno, da ženska vozi tovornjak s priklopnikom. »Seveda ne zato, ker tega ne more opravljati enako dobro, ampak zato, ker to moške bolj zanima in ker je zanje to bolj praktično.«

Delo taksistke ni nikdar dolgočasno

Izmed vseh vozniških poklicev je še najbolj »vsakdanji«, verjetno zato, ker je tudi najbolj razširjen in ker se pri njem vozi osebno vozilo, poklic taksistke. Teh je vedno več tudi pri nas. »Odzivi ljudi so različni, od tega, da jih ni, do začudenja, kako to, da ženska vozi taksi. V večini primerov pa so ljudje navdušeni,« nam o svojih izkušnjah pove Marta Tovornik iz ljubljanskega Rumenega taxija. Do tega, da je začela voziti taksi, je pripeljal splet naključij – ne nazadnje je vozniški izpit opravila pri 32 letih. »Danes pa lahko rečem, da ne bi zamenjala službe, saj v njej nikoli ni dolgčas. Delo je dinamično, spoznavam ljudi, po mili volji se lahko naklepetam, kar ženske rade počnemo. Čeprav gre za zahteven in odgovoren poklic, je ta torej tudi zelo lep,« pravi Tovornikova in doda, da ima z vožnjo taksija zgolj pozitivne izkušnje, veliko pa ji pomeni, ko jo na primer pokličejo mame in prosijo, ali lahko kam odpelje njihovega otroka, saj to pomeni, da ji res zaupajo.

Marta Tovornik kot prednost voznic taksija omenja mirnost, upoštevanje predpisov in omejitev. »Mislim, da na stranke delujemo pomirjajoče, vsaj iz lastnih izkušenj lahko rečem, da nesramnih strank doslej še nisem imela. Verjetno nas bolj spoštujejo kot moške tudi v smislu 'teženja' taksistu. Nekako si ne upajo, imam občutek,« še pravi naša sogovornica. Želi si le tega, da bi bil njen poklic bolj cenjen: »Večkrat namreč slišim izjave v smislu: 'Če ne dobiš dela, pojdi vozit taksi.' Pa ni vsak za to, saj moraš biti odgovoren, miren, sposoben delati s strankami, znati vsaj angleški jezik in biti včasih še turistični vodnik.«

Kepa snega v voznico avtobusa

Nekaj podobnosti s poklicem taksistke bi lahko poiskali pri voznicah avtobusov, pa čeprav tega še bolj neposredno uvrščamo med moške poklice. A da se v njem dobro znajdejo tudi ženske, priča dejstvo, da je na primer dandanes samo v Ljubljanskem potniškem prometu (LPP) zaposlenih osem voznic, ki so popolnoma enakovredne moškim kolegom, odzivi potnikov na njih pa so pretežno pohvalni. Pri tem je verjetno najprepoznavnejši obraz voznic pri LPP Irenka Štefančič, ki mestni avtobus vozi že 17 let in je po lastnih besedah z njim naredila že toliko kilometrov, da bi lahko desetkrat obkrožila Zemljo. »Lahko rečem, da se vsak pogled za trenutek ustavi na meni, ko me ljudje zagledajo za volanom. Marsikdo je presenečen, a veliko je pohval in pozitivne energije. Ko me potniki zagledajo, velikokrat slišim: 'Danes bo pa lep dan.' Ali pa: 'O, danes se bomo pa lepo peljali.' In: 'Imam čast, da se bom peljal z vami.' Všeč mi je, če me pohvalijo, a naj pohvalijo tudi voznike, saj so nekateri pri LPP izjemno prijazni,« pravi Štefančičeva, ki tudi v imenu svojih kolegic pravi, da jih okoli sedemsto kolegov na LPP lepo sprejema. Ti namreč pravijo, da bi bilo dolgčas, če jih ne bi bilo, medtem ko jim veliko potnikov zaupa celo, da bi bilo dobro, če bi jih bilo več, ker se radi peljejo z njimi.

Irenka Štefančič ob tem pravi, da si danes samo sebe težko predstavlja v kakšnem drugem poklicu. Še več, s svojim delom je zelo zadovoljna in če bi se ponovno odločala, bi  na to pot stopila že z 18 leti. Poklic voznice avtobusa je namreč zelo pester, pri čemer se večina nepozabnih dogodkov očitno zgodi pozimi. »Dogodki, ki so mi ostali v spominu? Nekoč so otroci metali kepe v avtobus. Če bi se odzvala z besedami, bi jih še bolj podžgala. Zato sem le dvignila telefon, kot da jih slikam, in v trenutku so se razbežali. Enkrat drugič pa sem odprla prednja vrata za vstop potnikov in v glavo mi je priletela kepa. Sneg je bil južni in met je bil tako natančen, da sem imela sneg za očali. Pa je bil fant pogumen in se mi je opravičil,« je še povedala Štefančičeva.

Policist brez besed ob voznici tovornjaka

No, če bi sestavljali lestvico najbolj nevsakdanjih ženskih poklicnih voznic, bi bil na vrhu verjetno poklic voznice tovornjaka. A tudi teh pri nas ni malo, nekatere pa so skupaj z voznicami avtobusov tudi članice društva voznic tovornjakov in avtobusov Jeklene magnolije, ki je bilo ustanovljeno oktobra lani, srečanja pa organizirajo že šest let. »Ideja za društvo se je porodila na lanskoletnem srečanju, štiri dekleta – predsednica Nina Žgur, podpredsednica Klavdija Ojstršek, tajnica Jadranka Čučnik in blagajničarka Monika Ferk – pa smo napele moči in idejo uresničile,« nam je povedala Jadranka Čučnik in dodala, da je članic trenutno 26, njihov starostni razpon je od 18 do 60 let, vse pa so aktivne voznice. Po njenih besedah je v Sloveniji sicer približno 160 voznic tovornjaka. »Toliko nam jih je uspelo poiskati. Morda pa je še kakšna, za katero ne vemo, zato pozivam vse, ki so kvalificirane in želijo sodelovati z nami, naj se javijo v društvu.«

Jadranka Čučnik se je sama sicer nad tovornjaki navduševala že od malega, kvalificirana voznica je malo manj kot deset let, dela pa večinoma v gradbeništvu. »Vozim prekucnike za prevoz razsutega materiala, kot so pesek, zemlja in podobno,« nam pove. Doda, da so bili njeni domači nad njeno odločitvijo najprej presenečeni, morda celo malo razočarani: »A ko je postalo resno, sem dobila vso podporo. Danes tako starši s ponosom povedo, da sem voznica, da ne govorim o sinu in hčeri, ki sta nad tem navdušena.« Čučnikova ob tem pravi, da so bili ljudje, ko so jo zagledali za volanom »velikana«, najprej začudeni, a so bili odzivi večinoma pozitivni, zdaj pa so tega že bolj navajeni.

Kot prednost ženskih voznic pred moškimi Čučnikova omenja, da so morda natančnejše. »Drugače pa so dobri in slabi vozniki tako moški kot ženske,« še dodaja in nam opiše enega izmed zanimivih pripetljajev za volanom tovornjaka. »Zgodilo se je, ko sem v konvoju tovornjakov vozila žito z Madžarskega v Italijo. Jaz in še trije prijatelji smo 'prevozili' znak za stop na Madžarskem, pri čemer nas je takoj ustavila policija. A ko je policist stopil h kabini in me zagledal, je bil tako šokiran, da iz sebe ni spravil niti besede, jaz pa sem se mu takoj opravičila. Policist mi je samo pokimal in mi pomahal, da lahko odpeljem, prijatelji pa so žal dobili plačilne naloge. Sicer pa so se mi pripetile že tudi številne nesreče, v Italiji mi je nekoč celo zagorela prikolica...«