po navadi ne reagiram na vsako »provokacijo« , ki jo posamezniki objavijo in se dotika Slovenske vojske (SV) in obrambnega sistema naše države. Vas poznam že zelo dolgo in kar pri vas spoštujem, je vaše neomajno prepričanje, da bi Slovenija lahko bila država brez vojske (Dnevnik, 30. januarja pod zgornjim naslovom), ker so vsi okoli nas in sploh ves svet ena sama oaza miru, kjer po vašem mnenju samo Slovenija kazi to idilo. To prepričanje spoštujem, ga pa ne cenim, ker temelji na populističnem, idealističnem, utopičnem prepričanju in pomanjkanju znanja. Pa naj vas poskušam malce razsvetliti glede SV in Slovenije.
Najprej o državah, ki nimajo vojske. Poleg Islandije bi lahko navedli še Liechtenstein, Andoro in San Marino, kar seveda niste, ker mogoče celo veste, da imajo te tri majhne državice močne sporazume s svojimi velikimi sosedami, ki jim zagotavljajo ozemeljsko celovitost in varnost. Tudi Islandija je do pred dobrimi desetimi leti gostila Američane, zdaj pa so njihova pristanišča in letališče na voljo vsem zaveznicam Nato. Ups, a sem pozabil zapisati, da je Islandija članica Nata in je lahko brez vojske (sicer pa z zelo močno obalno stražo) samo zaradi izjemno pomembne strateške lokacije na daljnem severu? Saj veste, gospod Juri, Nato zagotavlja skupno obrambo in varnost. Torej, ali bi možnost »dobrega varnostnega sporazuma« s sosedi bila opcija tudi za nas? Hm, kolikor me spomin ne vara, razen Hrvaške, s katero smo v »zelo prijateljskih sosedskih odnosih«, so si vse ostale sosede že delile našo domovino in pošteno povedano, nisem najbolj navdušen, da bi mi Orban ali pa Salvini ali kdo drug zagotavljal varnost, celovitost in obstoj. Se raje zanesem na našo lastno vojsko in pametno politiko.
Gospod Juri, z vami se strinjam, da je verjetnost, da bi nekdo s tanki potrkal na našo mejo, majhna. Ni nična, je pa v tem trenutku zanemarljiva. Tako kot tudi nevarnost, da recimo potres zruši našo nuklearko v Krškem. Odveč je pripomniti, da pametna oblast razmišlja o prihodnosti in bilo bi neodgovorno, če bi zaradi sedanjega trenutka zanemarili najnujnejše ukrepe tudi za take ekstremne primere. Zelo napačno je tudi razmišljanje, da je vojska namenjena samo odvračanju tankov, torej da je tu samo zaradi vojaških groženj. Danes imajo vse moderne vojske v razvitih demokracijah bistveno širšo vlogo v zagotavljanju varnosti. SV do neke mere počne »še kaj drugega« tudi že danes: več kot 300 jih je politika (oblast) poslala v zastopanje naših interesov v tujino. To ni odločitev SV ali Nato, ampak odločila je naša vlada, politika pa že menda ve, čemu in zakaj. Pa ni samo tujina, tudi doma že zdaj naredijo veliko: koliko življenj so pomagali rešiti v gorah, koliko dojenčkov so pravočasno prepeljali do zdravniške oskrbe, koliko manj hektarjev gozdov je pogorelo in še bi lahko našteval.
Zato, gospod Juri, je SV treba vzeti za našo, ker delajo v našo korist, ki po moje odtehta denar, ki ji je namenjen, in mogoče za vas, prepričane mirovnike, odtehta tudi »grozni pogled« na vojaško uniformo. Kar se bele knjige tiče, delim mnenje, da gre za nekakšno brošuro, ki ni vredna imena bela knjiga. To je spet zgodba, ki je ne morem pojasniti na hitro. Obstaja pa dejstvo, da je vaše sklicevanje na to knjižico, ki naj bi predvidevala več denarja in večjo Slovensko vojsko, zgrešeno. Namreč, SV bi morala v takšnem obsegu biti že zdavnaj oblikovana (vse to je že zapisano v strateških dokumentih), pa ni, predvsem zaradi ignorance politike do obrambnega sistema. Bela knjižica samo (ponovno) prolongira oblikovanje SV, upočasnjuje financiranje, zamika vzpostavitev večje in boljše pripravljenosti, modernizacijo itd. Skratka, nad vsebino ne moreva biti navdušena (tu se strinjava) samo, da imava vsak svoje videnje tega »navdušenja«.
Spoštovani gospod Juri, lahko bi polemiziral tudi s poskusom populističnega zaključka vašega pisma, ki goreče navija za gasilce, policijo in civilno zaščito (glej ga zlomka, same uniforme!). Vsekakor so tudi oni pomembni in pametna oblast sistematično vlaga v vse sisteme zagotavljanja varnosti. Na žalost je morda preveč takih, ki ta vlaganja prilagodijo trenutnemu razpoloženju volilcev, kar je seveda narobe. In da, zelo velika je verjetnost, da se bomo ob naslednjem žledolomu, potresu, kakršen je bil v Posočju, velikih poplavah, ki so jih doživeli npr. v Železnikih in Ljubljani, nezakonitem masovnem prestopu meje, kakršen se je zgodil 2015, državljanke in državljani upravičeno spet vprašali: le kje je ta vojska, zakaj nam ne pomaga? Takrat boste tudi vi, gospod Juri in podobno misleči, dobili odgovor na vaše vprašanje: kakšna je cena življenja, premoženja in okolja, v katerem živimo, in katera je »prava« cena za življenje v mirni in urejeni državi.
Renato Petričupokojeni kontraadmiral Slovenske vojske
