Sedemindvajseti januar je svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga v Muzeju novejše zgodovine Slovenije zaznamujejo z začasno razstavo Življenje v nemških koncentracijskih taboriščih – likovno ustvarjanje v taboriščih. »Zasnovali smo jo kot gostujočo razstavo na osmih panojih, ki bo zakrožila po osnovnih šolah, s poudarkom na risbah različnih slovenskih ustvarjalcev, deportiranih v koncentracijska taborišča. Te spremljajo tudi predmeti, ki so jih uporabljali taboriščniki,« izhodišča postavitve predstavlja Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Tako risbe kot predmeti pa naslavljajo različne teme, povezane z življenjem v koncentracijskih taboriščih – od sprejema, prenaseljenih in mrzlih barak do oblek, obutve in higiene ter slabe prehrane.
Ob vprašanju omejenega stika taboriščnikov z domačimi pa razstava osvetljuje tudi ustvarjanje v ujetništvu. Med zaporniki je bilo veliko likovnih umetnikov in študentov, vendar so bila njihova dela zaradi razmer izjemno redka. V taboriščih so večinoma nastale le majhne skice, ki pa imajo več kot le dokumentarno vrednost. Največ jih je nastalo v Dachauu ob koncu vojne. V taboriščih, ker niso smeli imeti osebnih predmetov, so ujetniki izdelovali tudi enostavne vžigalnike, nože, ustnike in drugo, s katerimi so nato trgovali, pri čemer so bile cigarete najvrednejša valuta. Razstavo končuje s spominom na čas osvoboditve, ko so ob napredovanju zavezniških enot esesovci taborišča praznili, da bi zakrili sledove svojih zločinov.
Ob vstopu si postal številka
Strokovni sodelavec razstave, katere del so tudi manj znane risbe iz taborišč, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, pa je tudi preživeli taboriščnik Dušan Stefančič, ki je eden od več kot 20.000 Slovencev, ki so jih med drugo svetovno vojno deportirali v nemška koncentracijska taborišča, kjer jih je več kot ena tretjina umrla. Stefančiča so v Dachau odpeljali v začetku leta 1944, pri njegovih 16 letih. Preživel je šest različnih taborišč, med njimi tudi Mauthausen.
»Ko si prišel v taborišče, so te ostrigli in postal si številka. Brez pravic in usmiljena,« pripoveduje Dušan Stefančič. »Delovni pogoji in delo so bili izjemno težki, slogan je bil 'uničenje z delom'. Če nisi bil več sposoben delati, si se poškodoval ali zbolel, so te odpravili v centralno taborišče, v plinsko celico,« se krutih razmer spominja preživeli taboriščnik v 93. letu. »Vse skupaj sta spremljala tudi zelo slaba hrana in mraz. Taborišč je bilo veliko in med njimi so bile razlike, vsa centralna taborišča pa so bila morilska. Za preživetje si potreboval veliko volje in poguma,« dodaja sogovornik, ki je bil kratek časa v enem od taborišč zaradi svojega znanja nemščine tudi telefonist. Zanj najtežje obdobje v življenju je bilo v francoskem St. Marie aux Mines, kjer je delal v železniškem predoru, ki so ga predelovali v tovarno letalskih motorjev.
Svojo izkušnjo Stefančič, nekdanji predsednik mednarodnega odbora KT Mauthausen in njegov častni predsednik ter ambasador Muzeja novejše zgodovine Slovenije, že več let posreduje mladim v Sloveniji in tujini. O življenju in delu v taborišču pa bo pripovedoval tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kar bo eden od dogodkov v nizu spremljevalnega programa občasne razstave Življenje v nemških koncentracijskih taboriščih – likovno ustvarjanje v taboriščih. »Vsako leto se moramo ozreti k holokavstu, ki je večplasten pojav,« ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta končuje Stefančič.
