Tistega društva iz Ljubljane, ki ulice, parke, atrije, podhode, jase v naših mestih rado »sfrizira« s premišljenimi oblikovnimi intervencijami, da postanejo prijaznejši, zanimivejši, bolj trajnostni, predvsem pa polnejši radoživega življenja.
»Motivira nas vrednost, ki jo vidimo v javnih prostorih, še bolj pa vrednost, ki jo lahko tem prostorom namenijo uporabniki. Včasih spregledamo vključujočo in demokratično vrednost javnega prostora, tudi zato, ker je v nekaterih trenutkih bolj pomembna kot v drugih. Recimo ob vseslovenskih vstajah pred sedmimi leti. Takrat je bilo ključno, da Trg Republike obstaja, ker nam je dal možnost, da množično protestiramo,« razlaga Zala Velkavrh, ki se je ekipi prostoRoža pridružila malo pred tistim časom, leta 2012, še v študentskih letih: »Študirala sem komunikologijo in profesorica me je opozorila, da pri Društvu prostoRož iščejo nekoga za marketing in stike z javnostjo. Tako sem začela s prvim študentskim delom, ki se ni nikoli končalo.«
Z atrijev na (zeleno) streho
Društvo prostoRož so sicer leta 2004 ustanovile arhitektke Alenka Korenjak, Maša Cvetko in Ana Grk. Vse tri so imele izkušnjo študija v tujini, kjer so na različnih koncih Evrope spoznavale, kako tam oživljajo javne prostore, kar so po vrnitvi domov želele preizkusiti tudi v Sloveniji. Začele so z majhnim festivalom v stari Ljubljani. Poiskale so enajst zapuščenih, a zanimivih prostorov, atrije, stopnišča, podhode, mostove, veže, požarne zidove, in vanje postavile presenečenja: akvarije z ribicami, jabolka, ležalnike, gredice s solato ali jagodami, lebdeče balone, viseče cvetlice. Stara Ljubljana je za hip spremenila obraz, iz majhnega začasnega festivala med zapuščenimi atriji pa je zraslo dolgoživo društvo.
»V tistem času staro mestno jedro skorajda ni živelo, kakor da bi Ljubljančani pozabili nanj; bil je čas razcveta BTC in nakupovanja na obrobju Ljubljane. Danes takšnega projekta ne bi več ponovili, saj ima današnja stara Ljubljana povsem drugačno težavo: preveč obiskovalcev,« pojasnjuje Zala Velkavrh. Pri prostoRožu jo najbolj veseli prav to, da znajo v ekipi na vsak svoj projekt pogledati s kritičnimi očmi. »Nikoli se ne zadovoljimo s tem, da bi javni prostor zgolj estetizirali. Pogosto se sprašujemo, kaj sploh lahko dosežemo z enkratnimi intervencijami, ali so dovolj, ali pa je neki prostor treba bolj dolgoročno spremljati, ga premisliti z različnih vidikov ...«
V društvu se ukvarjajo tudi s pravnimi, finančnimi, zakonodajnimi vidiki javnih površin in debatirajo o problemih, ki jih opažajo v urbanem okolju. Debate se slej ali prej zgostijo v konkreten projekt, za katerega poiščejo sredstva in ga uresničijo. »Težimo k otipljivim rezultatom, ki ostanejo v prostoru. Trenutno nas najbolj zaposluje projekt, ki ga delamo v občini Kranj: zelena streha. Ker, ja, javni prostori niso nujno zgolj pri tleh!«
EDO, gospod filmski festival
Zala Velkavrh pripoveduje: »Navdušilo nas je, kako Dunaj, ki ima bistveno večji problem s segrevanjem mestnega središča kot slovenska mesta, spodbuja ozelenitve streh, ki tako postanejo tudi bolj zanimive. Pri nas imajo največ ravnih streh objekti, ki so v javni lasti, zato smo želeli spodbuditi njihovo ozelenjevanje. S pozivom smo iskali občino, ki bi se z nami lotila izziva, prijavilo se je 15 občin in med njimi smo izbrali Kranj.«
Tudi sicer pri svojem delovanju niso omejeni zgolj na Ljubljano. »Še več si želimo sodelovati z drugimi slovenskimi mesti. Delamo s Kranjem, Novo gorico, občasno svetujemo v Novem mestu, veliko delamo v Idriji, kjer med drugim oživljamo idrijske rudarske hiše. Kadar občine odkrijejo težavo ali izziv, nas pokličejo za nasvet ali sodelovanje, skupaj začrtamo pot k rešitvi in se lotimo dela,« pojasnjuje Zala Velkavrh.
Velikokrat projekte izvedejo kar s prebivalci, takšen je bil recimo ljubljanski podvig Zunaj. »Povabili smo meščane, naj predlagajo izboljšave javnih prostorov v svoji okolici. Izbrali smo deset predlogov, vsak je dobil našo strokovno pomoč ter 500 evrov za materialne stroške, nato pa so prebivalci akcije izvedli sami. Nastalo je deset zelo različnih pobud od Zadobrove do Šiške, ljudje so izboljšali javne površine, ki so bile nekoliko pozabljene, pa niti mi niti občina nismo vedeli zanje.«
Oživljeni mestni kotički, knjižnica reči, igrala, zabavna parkirišča, izumi za vrtnarje, delo z mladimi, pa tudi filmski festival o mestih, urbanosti in arhitekturi EDO - po arhitektu in urbanistu Edvardu Ravnikarju. »To je prvi takšen festival pri nas. Zastavili smo si izziv, da filme vrtimo v prostorih, ki nikoli niso bili kinodvorane – vsak film v drugem prostoru, ki ga izberemo glede na filmsko temo in ga opremimo v pop-up kino. Lani smo festival izvedli drugič in glede na navdušenje med obiskovalci in v naši ekipi si upam napovedati, da se letos Edo (trojka) vrača!« zagotavlja Zala Velkavrh.
