Ko slišimo ime Slovenska karitas, najprej pomislimo na hrano in oblačila. Upravičeno. Organizacija letno razdeli približno 3400 ton hrane in pomaga 40 tisoč gospodinjstvom, njeni programi splošne dopolnilne pomoči so vsako leto vredni približno 5 milijonov evrov. A Peter Tomažič, ki pri Slovenski karitas skrbi za zbiranje finančnih sredstev, dobrodelne akcije in medije, pravi, da je materialna pomoč pogosto le vstopnica, ki strokovnemu delavcu ali usposobljenemu prostovoljcu na terenu omogoči živi stik z ljudmi, to pa priložnost, da skupaj ugotovijo, kje tiči vzrok, ki je človeka ali družino pripeljala v težave.
»V naši mreži je trenutno okoli 460 Župnijskih karitas, praktično ni občine, kjer ne bi delovala vsaj ena, velikokrat jih je več. Poznamo resnične stiske ljudi, ki so navadno zelo drugačne od tistih na papirju. Ljudi v kraju poznamo in vidimo, v kakšnih okoliščinah živijo, iščemo poti do njih, tudi do tistih, ki pomoči nočejo, pa jo nujno potrebujejo,« pripoveduje Peter Tomažič in poudarja, da je za takšno delo nujno zaupanje.
»Ponosni smo, da smo v vseh teh letih uspeli zgraditi in ohraniti zaupanje ljudi. Naše akcije navadno niso marketinške uspešnice, so pa uspešne na dolgi rok, ker ljudje vedo, da lahko pridejo do nas v katerem koli trenutku in pomagali jim bomo. Na državnem nivoju regije ne delujejo, pri nas pa brez njih ne gre, saj šest Škofijskih karitas prevzema zahtevnejše primere pomoči in izvaja izjemno pomembne redne specialne programe. Vsi naši lokalni voditelj, ki so prostovoljci, lahko na svoji Škofijski karitas dobijo strokovni nasvet ali povezavo z drugimi programi in zavodi,« pojasnjuje Peter Tomažič.
Od lokalnega do mednarodnega
Poleg Škofijskih karitas obstajajo še strokovni zavodi s specializiranimi socialnovarstvenimi programi, ki jih v glavnem financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. To so materinski domovi, varne hiše, centri za pomoč žrtvam nasilja, odvisnikom, žrtvam trgovine z ljudmi, migrantom, brezdomcem … V nacionalni pisarni vse te programe koordinirajo in izvajajo redne akcije ozaveščanja, recimo »40 dni brez alkohola«, ki jo bodo znova izvedli to pomlad.
»Močna je tudi naša mednarodna pomoč, ki v celotni shemi zavzema slabih pet odstotkov, a je pomembna, ker z njo utrjujemo mednarodno mrežo. Kadar se kjerkoli po svetu zgodi naravna ali humanitarna katastrofa, imamo v tisti državi takoj sogovornika. Tudi v Sloveniji se povezujemo, kjer le moremo: ob naravnih nesrečah, recimo, res že znamo stopiti skupaj humanitarne organizacije, centri za socialno delo in občine ter poskrbeti, da se pomoč ne podvaja in da je učinkovita v tej prvi fazi, ko imajo ljudje hiše pod vodo in uničene strehe in ko država še nič ne naredi, ali pa ne more narediti,« pripoveduje Peter Tomažič.
»A ne želimo biti samo gasilci: kakšen požar skušamo tudi preprečiti. Zato na državni ravni aktivno zagovarjamo dolgoročno delovanje. Želimo si, da bi področje dobrodelnosti razvijali tako, da bo dejanska podpora socialni državi, ne le samo nekaj vzhičenega enkrat na leto. Nekaj, kar stalno obstaja, kamor ljudje lahko pridejo, ker vedo, da bodo takoj dobili nujno pomoč, nato pa še strokovno oporo za izhod iz stiske, za samostojen korak naprej,« Peter Tomažič pojasnjuje vizijo Slovenske karitas: »Prisotni smo 30 let in ves ta čas v stiku z ljudmi. Menim, da znamo videti resnične stiske ter naslavljati prave probleme, zato ves čas apeliramo tudi na državo in politiko, da se sprejmejo učinkoviti sistemski ukrepi, ki bi resnično reševali to, kar ljudje potrebujejo, ne pa to, kar mi mislimo, da potrebujejo.«
Znova začutiti, da si vreden
Akutnih problemov je veliko in ves čas se spreminjajo. »Nasilje se pomika v vedno višjo starost. Imamo veliko starejših žensk, žrtev nasilja, ki v stiski pridejo k nam v materinske domove, pa so že zdavnaj babice.« Pa področje odvisnosti. »Nekoč smo veliko delali z ljudmi, ki so uživali trde droge, zdaj uživajo in zlorabljajo več stvari hkrati, na vse mogoče načine, in je delo z njimi veliko zahtevnejše. Mladi, ki prihajajo k nam, so vedno mlajši. Hudo je tudi z alkoholom. V Sloveniji ni družine, ki se ne bi vsaj od daleč srečala s hudimi posledicami odvisnosti od alkohola, pa to temo pri nas še zmeraj jemljemo zelo zlahka. Kakor pri trgovini z ljudmi, češ, to pri nas ne obstaja. Ni res! Zgodbe, ki jih srečujemo, so grozljive. Imamo tudi delovna razmerja, ki mejijo na suženjstvo!«
Peter Tomažič pojasnjuje, da je pri humanitarnem delu nujen individualni pristop. »Ni enostavnih splošnih rešitev. Velikokrat so situacije zapletene; na kup se zgrne več hudih težav hkrati. Izguba službe vodi v izgubo stanovanja, zdravstvene težave, težave na duševnem področju, s samopodobo, ljudje ne zmorejo več komunikacije in se zaprejo vase …«
»Veliko je mejnih primerov s hudimi duševnimi stiskami. Ko ljudje niso hospitalizirani, a samostojno delati in živeti tudi ne morejo. Srečujemo ljudi, ki so zelo izolirani, zelo izključeni, v vseh starostnih skupinah. Treba jim je pomagati, da znova začutijo, da so vredni, da zmorejo, da ni nujno, da so uspešni v smislu ne vem kakšnega dela, ampak da so se sposobni po svojih močeh vrniti nazaj v družbo in tudi kaj prispevati ter ob tem začutiti zadovoljstvo. To je, se mi zdi, naša temeljna naloga. Ponuditi ljudem varnostno mrežo, še preden jih doleti usodni padec. Opaziti, kdaj se ta padec pripravlja, in biti tam. Ogromno je osamljenih, ki mogoče materialno sploh ne rabijo dosti, ampak rabijo, da jih kdo kam povabi, da skupaj z drugimi kaj delajo ... Kljub temu, da je splošna blaginja večja, so ljudje zelo sami. In velikokrat zelo ranljivi.«
