Pri brunarici TD Bašelj, kjer se začne Gamsova pot, že v zgodnjih jutranjih urah čaka manjša skupinica ljudi. Domačinka Jana Smole, predsednica društva, pozdravi in povabi do obnovljene lesene hiše, kjer imajo člani društva redna srečanja. »Tukaj je vedno živahno, ob dogodkih, ki jih društvo pripravlja, nas obišče veliko ljudi iz vseh koncev Slovenije. Upamo, da bo tako tudi 22. avgusta, ko bomo nagradili vse, ki se bodo vsaj 51-krat povzpeli na Lovrenc,« pove Smoletova. Na vprašanje, zakaj je ta številka pomembna, odgovori: »Ker društvo letos praznuje 51 let. Za sodelovanje ni treba biti član našega društva, posebna knjiga za vpisovanje čaka pri vhodu v Dom na Lovrencu. Šteje en vzpon na dan, tudi med tednom.«
51 vzponov za 51 let društva
Seveda ni Bašljana, ki se na Lovrenca ni povzpel vsaj enkrat v življenju, lanska rekorderka se je v knjigo, shranjeno v poštnem nabiralniku Doma nad Lovrencem, vpisala kar 125-krat. In letos bodo zagotovo padli novi rekordi, ki jih naskakuje že mlajša generacija. »Od novega leta sem na Lovrencu vsak dan. Še ognjemet ob polnoči sva z očetom prišla gledat s hriba,« ponosno pove štiriletna Eli Prestor. Sogovornica tudi suvereno popelje po strmejši poti, ki zahteva nekaj manjših plezalnih veščin čez skale. »Pot do vrha ni dolga in traja od 20 do 30 minut. Odvisno od tega, kje pustite avto. Seveda priporočamo, da se ga pusti pri naši brunarici, kjer je urejeno parkirišče,« pove Slavc Smole in med vzponom po gozdni (Gamsovi) poti pokaže na Storžič. »Nikar ga ne podcenjujte,« opozori in pripomni, da se vsaj enkrat na leto zgodi kakšna nesreča. »In potem na pomoč pride moj dedek, ki je gorski reševalec,« ponosno pove Eli, njen oče Miha pa pripomni, da kar nekaj poti vodi do Lovrenca. »Gamsova pot, ki se začne pri brunarici TD Bašelj, poteka mimo zaselka Laško do Doma pod Lovrencem in cerkve svetega Lovrenca ter se nadaljuje do Gradišča in spusti v dolino Belce. Pot se navezuje tudi na krožno pot Pot pod Storžcem, ki poteka med Svetim Lovrencem, Babnim vrtom in Povljami,« razloži in pripomni, da pot člani turističnega društva redno markirajo, poskrbijo pa tudi za čistilne akcije.
Na bob in čaj
Kot rečeno, lahko za pot do Lovrenca izberete pravo planinsko, strmejšo, prav tako se lahko sprehodite skozi gozd ali po cesti. Vso pot pa vas bo spremljal občutek, da se sprehajate po terasi nad zamegljeno kotlino. »Tukaj sije sonce vse dni v letu,« prepričuje Jana Smole, ki povabi do koče, Doma nad Lovrencem, ki ga zadnjih dvajset let upravlja Anka Ančimer s svojo družino.
»Z družino super sodelujemo. Skupaj z Ankino hčerko Mojco smo pri cerkvi svetega Lovrenca organizirali nastope pevskih zborov, zapel je tudi otroški zbor,« še pove Smoletova, gostiteljica Ančimerjeva pa je medtem postregla z bobi, krofi z marmelado.
Koliko jih speče za konec tedna, ko je dom odprt, ne šteje več. »Delam vse na roko. Mesim, oblikujem in jih polnim z marmelado. Seveda naredimo tudi te, brez polnila,« še pove in nadaljuje: »Gostom, ki nas obiščejo, postrežemo tudi z enostavnimi gorenjskimi jedmi na žlico.« In seveda čajem, ki ga prepoteni planinci vedno naročijo s šilcem žganja materine dušice.
