Ali ni bilo preveč daril ob koncu leta? V Franciji so na primer izračunali, da je decembra v povprečju vsak Francoz za darila namenil 560 evrov. Kot potrošniška družba tudi sicer čedalje več kupujemo in mečemo v smeti. V naslednjem letu bomo tako v svetu odvrgli od dva do tri milijone ton igrač, v manj kot letu po njihovem nakupu.
Že samo s pridobivanjem surovin za te igrače, ki jih tudi v Sloveniji vsako leto prodamo več, pa škodimo okolju in vplivamo na podnebne spremembe. S tem našim potrošništvom, ki je v zadnjih 50 letih tudi na drugih področjih doseglo izjemno povečanje, so povezane podnebne spremembe in vse višje temperature.
V Avstraliji so se decembra približali 50 stopinjam in dosegajo rekord v vročini, odkar merijo temperaturo. Vse več je tudi požarov, pridelek je zaradi suše vse manjši. Drugje po svetu pa so pustošili tropski cikloni in tornadi, aprila na primer po Mozambiku in Teksasu.
Ne vemo, kaj nas čaka
Proti tem podnebnim spremembam vendarle nismo tako nemočni. Še je čas, da kaj storimo in preprečimo usodno naraščanje temperatur, pri katerem – če ne bomo odločno ukrepali – sicer še ne vemo, ali se bo temperatura v tem stoletju zvišala za dve, tri, štiri ali celo pet stopinj.
Prav tako ne vemo, kako velik preobrat bi tak dvig temperatur pomenil v zgodovini človeštva in ali se bo na primer povsem stopil polarni led na Arktiki, kar bi bila zaradi dviga morske gladine katastrofa svetovnih razsežnosti, seveda katastrofa za ljudi, ne za naravo. Zemlja z večjim delom svoje narave bo namreč gotovo preživela povečano količino ogljikovega dioksida in tudi pet stopinj višje temperature.
Več deset milijonov ali celo več sto milijonov ljudi pa se bo moralo preseliti, s kmetijstvom bi se jih morala prenehati ukvarjati morda celo milijarda, izsušeni bodo številni vodnjaki, morska gladina bo narasla in pod seboj pogoltnila številna obalna mesta. A to bo tudi priložnost na primer za razvoj kmetijstva na prostranstvih v Sibiriji. Toda če ne bomo nič ukrenili in če bo temperatura še naraščala v 22. stoletju, bodo lahko nastale še veliko hujše katastrofalne posledice za ljudi.
Vemo, kakšen je bil svet v preteklosti, ne vemo pa, kakšen svet nastaja pred nami v prihodnosti oziroma kakšnega zapuščamo prihodnjim generacijam človeštva. Ni prijetna ideja, da bo svet, v katerem smo živeli in se v resnici dobro počutili, kmalu samo še preteklost.
A tudi če bomo hoteli v večji meri ohraniti stari svet in preprečiti hujše podnebne spremembe, bomo morali spremeniti svoj način potrošništva in tudi tukaj nas čaka nekaj novega. V vsakem primeru bo torej svet v drugi polovici 21. stoletja povsem drugačen, kot smo ga poznali doslej.
Vsekakor pa zadnje študije skupin strokovnjakov o podnebnih spremembah jasno kažejo, da je v naslednjih letih oziroma dveh desetletjih še mogoče omejiti segrevanje ozračja. Torej je predvsem odvisno od nas, kakšna bo druga polovica 21. stoletja.
Rešitev torej je mogoča in nič ni vnaprej določeno in neizogibno. Vsekakor pa smo na prelomni točki, ko je treba takoj ukrepati, sicer bo že čez nekaj let prepozno. Nekaj malega je bilo že narejenega, ko je na primer Nemčija dajala subvencije za sončne elektrarne na strehah, s čimer je po vsem svetu znatno znižala njihovo ceno, kar je upočasnilo povečevanje izpustov toplogrednih plinov.
Ne gre pa samo za to, da je treba zmanjšati izpuste, ampak tudi za varovanje oceanov in spodbujanje pogozdovanja, saj vsako drevo s fotosintezo vsrkava ogljikov dioksid. Svetovna katastrofa, spet za človeštvo in ne za naravo, ki bo vse to preživela, so tako požari tropskih gozdov v Indoneziji, Kongu, Braziliji… V Braziliji na primer jih namerno požigajo, da bi ustvarili površine za gojenje soje.
Sporni predsedniki
Katastrofo pravzaprav utelešajo brazilski in ameriški predsednik ter avstralski premier, saj ne verjamejo, da človek povzroča podnebne spremembe. Donald Trump in Scott Morrison zato med drugim v ZDA in Avstraliji ne omejujeta kopanja in porabe premoga, ki je izjemno škodljiv za okolje in podnebje, Jair Bolsonaro pa v amazonskem gozdu, pljučih sveta, očitno vidi oviro pri povečevanju kmetijskih površin.
ZDA in Avstralija sta del bogatega sveta – kar je manj izrazito tudi Slovenija – ki tudi sicer najbolj prispeva k izpustom toplogrednih plinov. Revne države v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki imajo pri tem vplivu na podnebne spremembe zelo majhen delež, a bodo zaradi teh najbolj prizadete. Dolžnost bogatega sveta, ki je odgovoren za prizadetost teh revnih držav, je, da jim pomaga.
A revne množice v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki gledajo televizijske serije z Zahoda in hočejo živeti tako dobro, kot živijo v zahodnih družbah, na Japonskem, vse bolj tudi na Kitajskem in še kje. Torej hočejo tudi revni Afričani, Indijci, Bolivijci in Mehičani postati potrošniki, ki kupujejo, kar jim srce poželi. Nekateri ekonomisti menijo, da je mogoče osmim milijardam ljudi omogočiti blaginjo zahodnega sveta, obenem pa z velikimi investicijami in pametnimi tehnološkimi rešitvami bistveno zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Radikalni okoljevarstveniki pa zahtevajo, da se mi v Evropi in drugih bogatih državah odpovemo delu svoje blaginje in da prenehamo ves čas hlepeti po gospodarski rasti, kot da nimamo že dovolj vsega. A na primer razvajeni Francoz, ki je v decembru zapravil 560 evrov za darila, se bo težko odpovedal nakupu takšne količine daril. Pravzaprav smo skoraj vsi v EU podobno razvajeni potrošniki.
Mladi lepo govorijo, a malo storijo
In ozaveščenost ni dovolj. Lep primer tega so mladi. Ankete jasno kažejo, da se mladi, stari od 18 do 30 let, najbolj zavedajo, kako nevarne so podnebne spremembe, kako je človek njihov povzročitelj in kako nujno je zato spremeniti način življenja.
Toda študije tudi kažejo, da v vsakdanjem življenju, torej v svoji praksi in svojem delovanju, mladi ne postavljajo pod vprašaj potrošništva, saj največ kupujejo. Vse bi hoteli imeti, obenem pa se zavzemajo še proti segrevanju ozračja. Med drugim mladi zelo radi na vse mogoče konce sveta potujejo z letali, ki prav tako veliko prispevajo k segrevanju ozračja. Res pa je tudi, da manj uporabljajo avto in se bolj opirajo na javni prevoz, pri čemer zlasti vlak skoraj ni škodljiv za okolje in podnebje.
Vendarle ne smemo podcenjevati dejstva, da vse več ljudi v potrošništvu ne more več uživati, saj ga preveč spremlja krivda, da je z njim povezano segrevanje ozračja. Milijoni v Evropi so se tako ob nedavnih praznikih odpovedali novoletnim jelkam.
