Muzej za enega Trafika je nastal po francoski recepturi za ekomuzej, tj. muzej, ki naj ga od spodaj navzgor zasnuje, vzpostavi, vzdržuje in razvija lokalna skupnost sama. Občina je namreč v pomanjkanju domišljije degradirani objekt hotela prodati, temu pa so se uspešno zoperstavili aktivistično razpoloženi meščani s kulturnico Zoro A. Jurič na čelu. Hiško je na lastne stroške obnovil zasebnik Marko Novak, etnologinja Jerneja Ferlež je spisala vsebinski koncept, upravljanje je bilo poverjeno mestnemu Muzeju narodne osvoboditve Maribor (MNOM) in novembra lani novemu županu ni preostalo drugega, kot da Trafiko slavnostno odpre.
Mišelovka
Muzej Trafika ima vse, kar imajo veliki – ikonično stavbo na izpostavljeni lokaciji, odpiralni čas, stalno in občasno razstavo, prodajni program, kulturne dogodke, ponudbo turističnih in kulturnih informacij, kustosa (Jan Malec) in celostno grafično podobo (Uroš Lehner). Vse to na pičlih osmih kvadratnih metrih. Le nečesa nima – besedilnih pojasnil in podnapisov. Kaj se namreč zgodi, ko vstopimo?
Postanemo lik v dramoletu čaščenja preteklosti v sodobni družbi. V enovitem prostoru celotna oprema deluje kot metafora muzeja, kot scenografija za posebne vrste obred – obujanje spominov. Po muzejih se navadno sukamo molče, tu pa se ujamemo iz oči v oči v dialog s kustosom-trafikantom, ki nam razgrne ponudbo, srka naš odziv, predvsem pa pripoveduje o Mariboru. Kot v trafiki je tudi v Trafiki ponudba pestra – le da je tu simbolna. Prebivalci z desnega brega ob Starem mostu danes ne morejo nikjer v bližini kupiti časopisa, lahko pa tu prelistajo kopije izbranih starih izdaj, ki poročajo o prelomnih dogodkih v mestu. Tudi cigarete, igralne karte, znamke in denar v vitrini ter na steni razobešene tablice s hišnimi številkami (iz zbirke MNOM) so tu zato, da pričarajo spomin na propadle države, sprožijo čustva in nas napeljejo na pogovor. Na podlagi izkušenj s študijskim krožkom izpred desetih let MNOM v Trafiki zdaj obuja Muzej spominov, enkrat na mesec jih beleži Jerneja Ferlež.
Menjajo se torej valute in imena ulic in trgov, Trafika pa kar vztraja na prepišni točki visoko nad Dravo. Le čemu vse je bila priča? V odgovor nam kustos predvaja odlomek iz romana Severni sij Draga Jančarja (bere ga igralec Peter Boštjančič), podložen s projekcijo starih fotografij. Pisec je Trafiko uporabil za statično os, okrog katere se previja čas. In prav na dejstvu, da objekt nastopa v tem »literarnem spomeniku Maribora« (in ne toliko na njegovem umetnostnem ali zgodovinskem pomenu), je utemeljena tudi preobrazba Trafike v kulturno dediščino. Občasna razstava nadaljuje podobno argumentacijo.
Naravno zavezništvo
Ni trafike brez časopisa. In ni resnega časopisa, ki ga oblast ne bi hotela utišati. Na razstavi Ena Trafika, en Novi toti list je na ogled natanko en, zelo poseben izvod satiričnega »lista dobre volje za Slovence« z dne 1. marca 1941. Danes je pridevnik »novi« rezerviran predvsem za prestrukturirana podjetja, tu pa gre za kamuflažo: prepoved izhajanja Totega lista sta njegova ustanovitelja Vladimir Travner in Božo Podkrajšek zaobšla s spremembo imena. A kar je za muzej še pomembnejše – na naslovnici je karikaturist Janez Vokač upodobil prav to trafiko! V procesu dediščinjenja je bilo treba izpostaviti tudi njeno ikoničnost, dokazi za to pa se najdejo v fikciji, kar je svojevrsten, a delujoč paradoks. (Ni naključje, da nastopa tudi v sveži prozi Maribor paralaksa Jerneje Ferlež in Petra Rezmana.)
Razstava prinaša okus po civilni nepokorščini, ki je iznašla obvode tudi v napetih predvojnih časih. Nekdanji urednik Podkrajšek je takole poročal o zavezništvu pri zaplembah: »Večinoma so bili policaji tako 'vestni', da so v trafikah vzeli le eno ali dve številki, trafikantom pa namignili, naj Totega skrijejo pod pult in ga prodajajo naprej.« Avtor razstave je Rok Kajzer, novinar in urednik Totega lista (izhaja vsak ponedeljek v Večeru) pa tudi zbiralec, ki redno sodeluje z MNOM. Z Muzejem za enega se je vzpostavila vzajemno koristna lokalna fronta civilne družbe, javne muzejske službe in osrednjega medija, ki krepi pomen kulture v mestu.
Kulturni minimundus
Kar šest slovenskih mest se poteguje za naziv evropske prestolnice kulture (EPK) v letu 2025. Videti je, da lokalni politiki v kulturi prepoznavajo velik razvojni potencial, zato se po sedmih letih velja razgledati, kaj je prestolovanje prineslo Mariboru. Ko se je polegel pomp in so se razkadili obeti, je v mestu ostala najvitalnejša prav kontrakultura, ki se je razvila iz revolta nad uradnim umevanjem zgoraj omenjenega potenciala. Sprva ironično zastavljeni slogan Maribor is the future je postal mobilizacijska mantra. Maribor nima le najmanjšega muzeja v državi, tu že od EPK naprej še vedno deluje tudi najmanjše razstavišče za sodobno umetnost, Galerija 0,04m³, zdaj prav tako umeščena na desni breg, v razstavišče Portal.
Trafika obiskovalcu ponuja tudi informacije o kulturnem dogajanju v mestu. Kdo ve, če se bodo vanjo nakapljali tudi spomini na v naši državi edinstvene, izredno dinamične javno-zasebne zgodbe iz sodobne kulturne topografije. Stoji namreč v loku med opešano Pekarno, opuščenim zadružnim Salonom uporabnih umetnosti, agilnim centrom GT22 na Glavnem trgu in nizom galerij na Koroški cesti, ki jih čaka spopad z gentrifikacijo… Mestna kultura doslej ni utrpela nobene smele novogradnje ali prenove v večjem merilu.
Javno-zasebni fronti, ki je obudila Trafiko, je uspelo za hip zavreti neoliberalno nedovzetnost za tančine kakovostnega življenja v mestu. Čeprav slavi patino moderne dobe in daje duška meščanskemu sentimentu, Trafika ostaja zavezana dialoškemu pristopu – narava dramoletov vendarle ni predpisana in njene funkcije bodo zgnetli obiskovalci sami. Že zdaj deluje kot zgodbarna, čitalnica, suvenirnica, informacijska točka, tračarnica, spovednica, javka in vložišče spominov… Muzej za enega je enostavno muzej, ki ljudi ne šteje, ampak posluša.
