Če bi iskali podobnosti s Petro Majdič, katere dosežek je ponovila po desetih letih, potem Anamarija Lampič, vsaj za nekaj let princeska slovenskega teka, že prehiteva kraljico. Že v preteklih sezonah je bila Lampičeva znana po tem, da se ji tekmovalni dosežki dvignejo šele po prvem tekmovalnem ciklusu. Letos je bil nivo visok že decembra in odlično odtečen Tour de Ski s te plati ni presenečenje.
»Trener Stefano Sarraco je navdušen nad tem, kar mi uspeva. Ničesar nismo delali dosti drugače, da bi temu lahko pripisali tolikšen napredek,« razloži Anamarija Lampič. Kot se v športu pogosto zgodi, so razlogi zelo kompleksni. »Načrtovanega imam več treninga, kar do konca sezone pomeni skupaj 50 ur več. Ni veliko, ampak treninge od maja sem opravila sproščeno, lahkotno, nisem imela težav. Mogoče je k temu pomagala tudi kolajna s svetovnega prvenstva v Seefeldu. Dobila sem potrditev, da lahko. S Katjo Višnar sva dokazali, da zmoreva. V podzavesti ima kolajna dodatno energijo. Uživam na tekmah. Lažje tekmujem. Z večjim veseljem hodim na tekme. To je ta sprememba,« opisuje Lampičeva.
Četrta tekačica z dvema zmagama
Prav veselje in sproščenost na tekmah sta jo je prevzela tudi v času novoletne turneje v smučarskem teku. Čeprav je po zmagi v Lenzerheideju dejala, da bo znižala tekmovalne obrate, da bo bolj spočita prišla v dolino Fiemme na sprint, jo je tekmovalno vzdušje posrkalo. »Enostavno moraš teči. Ni mi bilo tako težko. Tudi Stefano je rekel, če je tako, naj tečem. Slabši dan z utrujenostjo sem imela le na 10 km klasično v dolini Fiemme, a ko sem se na sprintu ogrela, ko se motor zažene, pozabiš na napor toura,« je hitela pripovedovati Lampičeva.
Brez primerjav med Anamarijo Lampič in Petro Majdič ne bo šlo. Podobnosti je veliko. Anamarija na statistiko uspehov ne gleda posebej, razen če jo spotoma zasledi. »Zasledila sem, da sem četrta tekačica ob Petri, ki je zmagala na dveh sprintih na enem touru. Tudi lovorika sprinterke je velik uspeh, ki ga jemljem kot zmago. Ni pa me to prevzelo. Še bo treba garati, trenirati. To imam v glavi. Hočem biti še boljša. Veliko še lahko izboljšam in veliko še lahko dosežem. Je pa to dober občutek za telo in glavo, da vem, da zmorem. Zelo prijeten občutek,« je kar vrelo iz nove zvezdnice smučarskega teka.
Po dveh zmagah v sprintu je v skupnem seštevku svetovnega pokala v tej razvrstitvi že tretja. Glede na razplet je bilo že v Davosu in Planici očitno, da je njena meja le nebo. Se začenja lov na mali kristalni globus za sprint, čeprav je do konca še ogromno tekem? »Za zdaj tekmovalni program ostaja isti, kot smo ga zastavili pred sezono. Najprej tekma v Dresdnu. Možno je, da bomo kaj spremenili. Morda v Oberstdorfu, ko je sprint drugi tekmovalni dan. Najbolj pomembno zdaj je, da po touru nisem tako utrujena kot lani in da izkoristim, ko mi gre najbolje, in skušam to obdržati čim dlje. Moram skrbeti za zdravje, bomo pa videli, kako se bo telo odzvalo,« se je ozrla v prihodnost.
Spodbujala Miho Šimenca, naj ostane na novoletni turneji
Uspeha Anamarije Lampič in dosežkov Mihe Šimenca (8. mesto v sprintu) ne bi bilo brez podporne ekipe. »Resnično delamo kot ekipa in smo dobri tudi zato, ker smo ekipa. Dobro smo se našli skupaj, serviserji in Valentina (Vuerich, serviserka op. p.), glavni trener Nejc Brodar, vsi. Veliko se pogovarjamo, si zaupamo. Trudijo se cele dneve. Zavedam se, da smo majhna ekipa, da ne zmoremo optimalno vsak dan. Ob slabših dneh ostajamo mirni, ob uspehih se skupaj veselimo. Res smo ekipa,« je izpostavila Lampičeva.
Vzdušje v ekipi je čutiti tudi pri dosežkih Miha Šimenca. Po razočaranju v Lenzerheideju je nameraval že zapustiti tour, a ga je ekipa prepričala, naj vztraja. »Vsi, tudi sama sem ga spodbujala, naj ostane, saj nima kaj izgubiti. Večjih tekem v tej sezoni ni. In splačalo se mu je, poglejte osmo na sprintu v klasiki. Psihično je Miha zrasel. V Dresden gremo močni kot ekipa,« poudari Anamarija.
