Režiser Tomi Janežič je v zadnjih letih v različnih državah ustvaril več izrazito dolgih uprizoritev, ki so tako po obsegu kot po večplastnosti presegale običajne okvire gledaliških predstav. Zadnja od njih je bila deset ur trajajoča stvaritev še ni naslova, ki jo je pred nekaj več kot letom dni zrežiral v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG). Premišljeno in občutljivo zasnovana mojstrovina, ki se je kot gledališki dogodek hkrati razgrajevala in vzpostavljala, pri tem pa dramsko besedilo Simone Semenič prepletala z osebnimi zgodbami nastopajočih, je obveljala za neke vrste predstavo leta – na lanskem festivalu Borštnikovo srečanje je prejela več nagrad, med njimi veliko nagrado za najboljšo uprizoritev in nagrado za režijo, za najboljšo predstavo festivala je bila izbrana tudi na Tednu slovenske drame.
Več kot le iskanje sreče
Zdaj Janežič v Lutkovnem gledališču Ljubljana (v koprodukciji s SMG) pripravlja uprizoritev Sedem vprašanj o sreči, ki v določenem smislu pomeni nadaljevanje raziskovalnih postopkov, ki so se z delom zasedbe začeli že pri predstavi še ni naslova. »Pravzaprav sem želel v projekt vključiti celotno zasedbo iz omenjene predstave, vendar pa to zaradi drugih obveznosti nekaterih igralcev na žalost ni bilo mogoče,« pojasnjuje Janežič. Izhodišče ustvarjalnega procesa, ki je trajal približno leto dni, je bilo simbolistično besedilo Modra ptica belgijskega dramatika Mauricea Maeterlincka, pripoved o arhetipskem potovanju iskanja sreče, ki so jo sodelujoči postopoma nadgradili z novimi vsebinami. Tako je nastalo sedemurno gledališko potovanje, ki bo potekalo na različnih prizoriščih v stavbi, kjer domuje LGL, od predora pod grajskim hribom pa do odrov in prostorov v zaodrju.
Maeterlinck je Modro ptico napisal na povabilo znamenitega Moskovskega umetniškega gledališča (MHAT), kjer je bila leta 1908 krstno uprizorjena v režiji Konstantina Sergejeviča Stanislavskega; pozneje je doživela še vrsto uspešnih izvedb, že leta 1910 tudi na Broadwayu, ter različnih priredb; po njej je nastala istoimenska opera skladatelja Alberta Wolffa, ki so jo krstno izvedli v newyorški Metropolitanski operi leta 1919, vrsta radijskih iger in filmov ter televizijska serija; Maeterlinck je po njenih motivih v sodelovanju z Georgette Leblanc napisal tudi roman za otroke.
Kot pojasnjuje režiser, sta se z umetniško vodjo LGL Ajdo Rooss že pred časom dogovarjala za postavitev tega besedila, delno zaradi njegove zanimivosti, delno iz zgodovinskih razlogov – kot Sinja ptica je bilo leta 1964 namreč tu že uprizorjeno v režiji Jožeta Pengova (likovno podobo je zasnoval slikar France Mihelič, glasbo je zložil skladatelj Uroš Krek), predstava pa je pomenila enega od vrhuncev takratnega marionetnega odra.
Ko je resnično vse in nič
V tokratni uprizoritvi sicer ne gre več za neposredno uprizarjanje Modre ptice, še opominja Janežič, vendar pa se ustvarjalci na različne načine navezujejo na njene motive, like in prizore, med drugim kot na sprožilce premislekov in spominov, ter na podlagi zgodbe o iskanju čudežne ptice oblikujejo lastne intimne pripovedi o družini, sanjah, smrti, ljubezni, smislu… »Potek dela je bil podoben kot pri predstavi še ni naslova, med študijem so nastajali novi materiali, ki jim je bilo treba proti koncu procesa poiskati ustrezno dramaturško kompozicijo,« razloži. »Skozi biografske zgodbe, prepletene s fantazijo, pravzaprav prepotujemo enako potovanje kot otroka v Maeterlinckovi igri, pri tem pa se poigravamo z nenavadno mejo med resničnim in namišljenim, dokumentarnim in pravljičnim. Pravzaprav je to predstava, v kateri je na neki način vse res, hkrati pa je vse fantazija.«
Sedem vprašanj o sreči kljub naslovu ni predstava, ki bi se ukvarjala z vprašanjem sreče (vsaj ne na način, kot se o sreči govori danes, dodaja režiser), prav tako ne postavlja vprašanj, kaj šele, da bi ponujala odgovore. Ponuja pa gledališko izkušnjo, »ki se podaljšuje v nas same«, pravi Janežič, in s tem gledalcu omogoča, da si vprašanja postavi sam – ter si, če hoče, nanje tudi odgovori.
