Levstikov Martin Krpan ima v zgodovini ljubljanskega lutkovnega gledališča prav posebno mesto: marionetna uprizoritev te ponarodele pripovedke leta 1950 je bila namreč prva »prava« predstava te gledališke hiše (takrat se je imenovala Mestno lutkovno gledališče), ob selitvi v stavbo Mestnega doma, kjer delujejo še danes, pa je bila prva postavitev v novih prostorih znova – Martin Krpan. Kot simbol tega teatra se je robati silak dokončno vzpostavil s tem, da se v družbi zveste kobilice in prepoznavne glasbene spremljave ob polni uri za nekaj trenutkov prikaže iz tamkajšnjega stolpiča.
Popolnoma razumljivo je torej, da so se Krpana spet resneje spomnili ob nedavnem obhajanju 70. obletnice svoje ustanovitve: z razstavo, na kateri so bile na ogled nekatere (precej dobro ohranjene) lutke, pa tudi več scenskih rekvizitov in kopij scenografskih skic iz prve uprizoritve leta 1950, še zlasti pa seveda z novo odrsko postavitvijo te slovenske klasike, ki je v raznih umetniških medijih (od pestre množice knjižnih izdaj do vrste radijskih in gledaliških iger, pred časom pa tudi animiranega filma) že dobila številne različice in oblike. Vendar pa na Martinu Krpanu, kot ga je na oder postavil režiser Tin Grabnar, ki je skupaj z dramaturginjo Brino Klampfer in avtorico songov Ano Dušo tudi zasnoval priredbo besedila, ni ničesar »obletniškega«, vsaj če bi s tem izrazom razumeli nekaj takega kot »spoštljivo zaprašen« odnos do izvirnika in z njim povezanega izročila.
Ustvarjalna ekipa je namreč vsem znano predlogo prebrala in napisala na novo ter oblikovala »divjo lutkovno prigodo«, kot se glasi nadvse ustrezni podnaslov uprizoritve. Predstava temelji na tradicionalni tehniki ročnih lutk (v kateri premišljeno odseva »ljudskost« Levstikovega dela), ki v veliki meri določa vse druge elemente – animacija je hitra in neposredna, replike kratke, preproste, tudi zafrkljive, dogajanje, ki je posejano z (meta)gledališkimi in aktualističnimi domislicami, pa kljub temu, da precej neposredno sledi vsebini izhodiščnega besedila, ponudi povsem druge poudarke od običajnih interpretacij: okrepi satirične in samoironične podtone (ti so opazni tudi v radoživih izvirnih songih) ter obenem nevsiljivo (in kot mimogrede) pokomentira različne teme sodobnosti. Ne samo z razpadajočo scenografijo, ampak tudi, na primer, z odločitvijo, da ostane identiteta Brdavsa kot »nevarnega Drugega« neznana, ali z izključno žensko zasedbo v tej igri »tapravih dedcev«. Kot ubrano izvedbeno moštvo se izkažejo Maja Kunšič, Martina Maurič Lazar in Ana Zala Štiglic, ki se jim na tolkalih enakovredno pridružuje Marjan Stanić. Od uprizoritve bi si na koncu tako želeli kvečjemu še kakšen gag več.
