Igor Bavčar
Nočem biti zapisan v zgodovino kot padli tajkun
Zapor je zadeva, ki ima več ravni. Na pretek imam tega, česar nikoli v življenju nisem imel – časa. Ko sem odhajal v zapor, mi je Janez Janša rekel, da se je on v zaporu naspal in da je prebral knjige, ki jih najbrž ne bi nikoli. Človek se v zaporu umiri. Veliko berem, razmišljam in pišem o Sloveniji, svetu, zgodovini in svoji kazenski zadevi. Prizadevam si dokazati svojo nedolžnost. V tem času sem objavil prek 200 strani tekstov, tudi v slovenskih medijih, pri vas sicer ne, ker nisem mogel. Delam tudi druge stvari. Z znanim slovenskim mizarjem, ki ga je usoda dala v zapor, in še z enim kolegom obnavljamo star zapravljivček; pripadal je družini, ki je bila do leta 1942 lastnica posestva Dob, ob napadu partizanov pa so bili pobiti. To delo je zanimivo, na dan mi vzame kakšne štiri ure. V zaporu so sicer enaki ljudje, kot so zunaj. Nekaj je krasnih ljudi, nekaj takih, ki se jim raje izogneš, in nekaj takih, ki svoje komplekse zdravijo na drugih.
***
V svojem življenju nikoli nisem delal majhnih stvari, predvsem pa nikoli nisem delal stvari zato, da bi ohranil neki položaj ali si zgolj uredil neko službo. Lahko bi delal v tej smeri, lahko bi sedel v tisti vogalni sobi Istrabenza in ne bi s prstom mignil: ne bi prodal črpalk, ki so bile sedem let v izgubi, ne bi šel v druge projekte, ne bi hotel ustvariti druge največje prehrambne industrije, ne bi šel v nakup avstrijske družbe, iz katere je nastal GEN-I, ne bi šel v nakup Mercatorja, Petrola in tako naprej. Obnašal bi se lahko, kot da se me nič od tega ne tiče, ampak tako nisem funkcioniral nikoli: niti ko sem delal Odbor (za varstvo človekovih pravic, op. a.), niti kot notranji minister, niti ko sem koordiniral osamosvojitev in naše vključevanje v EU. Nikoli!
***
Ste prepričani, da nimajo ljudje »dost« tudi takih, kot ste vi?Ja, ampak tale intervju, bodimo iskreni, bodo brali vsi. Zaradi privoščljivosti? Nekoč popularen, danes zapornik? Jaz svoje napake priznavam, ne bom pa odnehal tam, kjer imam prav. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem vedno deloval v dobro skupnosti in nisem udarjen na osebno bogatenje. Zato sem se odločil, da spregovorim o tej zadevi. Ker »mam dost« manipulacij in ker nočem biti zapisan v zgodovino kot padli tajkun.
Andrej Marinc
Spor s Kavčičem je bil spor v starejši, partizanski strukturi
Vladna struktura mora skrbeti za razvoj. V zvezi s šestim blokom Termoelektrarne Šoštanj zdaj krivdo zanj valijo z ene na drugo in tretjo stran. Ampak krivda je v celoti na vladni strukturi. Absolutno! Vlada bi morala ravnati tako, kot smo mi. Prek energetskega sekretariata smo odločali o razvoju energetike, program pa smo realizirali prek podjetij. Ko gre za infrastrukturne objekte, morajo vlade izvajati koordinacijo postavljanja takih objektov, čeprav jih nato realiziraš prek nekega podjetja. V tem smislu je to kritika. Kako je mogoče, da odločanje o takšnem infrastrukturnem objektu, kot je TEŠ 6, vlada prepusti lokalnim faktorjem in kolektivu termocentrale? Takšen milijardni projekt zahteva vrsto soglasij političnih, državnih in strokovnih institucij. Mi smo danes pred elementarno kritičnimi odločitvami o prihodnosti, okoljska vprašanja pa spadajo med osrednja vprašanja.
***
Ko so aretirali Janšo, smo bili na seji jugoslovanskega CK in smo dobili informacijo, da je Ertl (Tomaž, republiški sekretar za notranje zadeve, op. ur.) zaprl Janšo. Ponoči smo se vračali v Ljubljano, naslednji dan ob sedmih zjutraj pa sem k sebi poklical Ertla in ga vprašal, zakaj ga je zaprl. Rekel je: »Namenoma o tem nisem konzultiral nikogar od vas, zaprl pa sem ga zato, ker bi sicer prišlo do vmešavanja federalnih organov v naš sistem.« Dobili so namreč neke informacije o tem, da je imel Janša pri sebi neki zaupen vojaški dokument. O aretacijah nisem nič vedel, temveč je Ertl, ki je bil samostojen človek, to sam izpeljal. On je krepil slovenske organe za notranje zadeve in mi v svetu smo ga pri tem podpirali.
Dušan Šinigoj
Zakaj smo poslušali ekonomista Jeffreyja Sachsa in zakaj nismo poslušali Jožeta Mencingerja?
Za moje pojme je katastrofalno, na kakšen način smo šli v lastninjenje. Ali, bolje, na kakšen način smo šli v denacionalizacijo. Na tak način se teh dveh problemov ni lotila po mojem vedenju nobena država, zlasti ne Poljska. Ti dve napaki nosimo s sabo, nosijo ju tudi naši mladi ljudje in ju bodo nosili še nekaj časa. Preteklega časa pač ni mogoče resetirati, čeprav nekateri mislijo, da je to mogoče. Dobro bi se bilo vprašati, zakaj se je to zgodilo, zakaj smo poslušali ekonomista Jeffreyja Sachsa in zakaj nismo poslušali Jožeta Mencingerja. Ali pa mojega prijatelja Ribnikarja. Moj izvršni svet se je zelo veliko ukvarjal z vprašanji »privatizacije«, iskali smo tako imenovanega titularja družbene lastnine, kdo naj bi bil lastnik podjetij. Razmišljali smo o prenosu družbene lastnine na delavce, v glavah pa smo imeli tudi Ribnikarjevo idejo o njenem prenosu na pokojninski sklad. Malo prehitro smo odšli z oblasti, sicer bi lahko sprejeli ukrepe v tej smeri. Veliko smo se ukvarjali z vprašanjem titularja lastnine, vendar so bile tukaj velike nejasnosti. Ves čas pa nam je bilo jasno, da so javno zdravstvo, javno šolstvo, energetika, promet in infrastruktura skrb države. Država pa je bila že takrat Slovenija.
***
Regionalizmu smo rekli decentralizacija ali, bolje, policentrizem. Projekt regij je bil zelo natančno izdelan. Pazili smo, da je bila ekonomsko močna in da skupaj z državo regulira vse dejavnosti, ki so pomembne za življenje ljudi v določenem okolju. Projekt je vodil Naprudnik, ki je načrtoval polurni dostop do vseh nujnih potreb občana. Največ pol ure do zdravstvenega doma. Pol ure do vrtca. Pol ure do šole. Pol ure do kulturne ustanove. Pol ure do delovnega mesta. To je podpiral že Stane Kavčič. Danes se je regionalizem nekoliko izrodil. Vendar še vedno mislim, da Slovenija potrebuje pokrajine. Ne dvajset, deset, enajst pa vsekakor.
Svetlana Makarovič
To je neskončna laž, da imajo vse matere svoje otroke rade. To ni res.
Zame je rojstvo predvsem prikopati se na svet, naenkrat se otrok znajde na mrazu, na močni svetlobi, hrupno je in tuje, kot pišem v pesmi Rojen. Otrok takoj zakriči in vsi so veseli, a to je krik groze, bolečine, ni več v toplem bazenu, na varnem, ta izpostavljenost je najbrž grozljiva
***
In ravno vaše pravljice demantirajo vse vaše izjave o tem, da otrok ne marate, ker vreščijo in težijo!Res vreščijo in težijo! Večinoma. Ne vsi. Eni res trpijo. Njim so namenjene pravljice. In ker je pravljica nekaj čarobnega, se seveda srečno konča. In otroku, ki to pravljico posluša, potem vsaj malo odleže. Zato skoraj v vseh tekstih za otroke poskrbim, da je vmes ena solza, ki pa se na koncu obriše, mogoče v zaključni pesmi zvezdam uspavankam: zvezde, pridite bliže, če so mali v solzah zaspali, ne pozabite jim odpoljubiti solza.
Veliko vaših pravljic je že ponarodelo: Sovica Oka, Kosovirji, Pek Mišmaš, predvsem pa Sapramiška. Je dobra pravljica tolažba, kadar se ne izmika nesrečni plati otroškega življenja in vendar na koncu poboža?Da, kajti otroka, ki je žalosten, ki res joka, ki trpi, je dolžnost potolažiti. Če ga ne potolažiš ali če mu še povečaš gorje, si storil zločin.
***
Ne, svastike ni mogoče rehabilitirati, ta je v novejši zgodovini vedno simbolizirala le nacizem, zlo, njen prvoten prastari pomen je povsem izginil. Zvezda pa je imela temno zgodovino le v času socializma. A vzemiva neki drug simbol, ki je še veliko bolj zaznamoval ves svet: križ. Če rdečo zvezdo obrnemo, vidimo, da ima tudi svojo temno plat. Če obrnemo križ, pa vidimo, da ima temno plat križarskih vojn, nasilnega, krvavega pokristjanjevanja, inkvizicije, zatiranja vernikov… To pomeni, da je bil ta simbol veliko huje zlorabljen, in je še danes, s to hipokrizijo Rimskokatoliške cerkve. Mislim, da še dolgo ne bo mogel biti rehabilitiran, da bo rdeča zvezda prej rehabilitirana.
Alenka Bratušek
Mislim, da težavo imamo, se pa pripravljalec zakona, to je ministrstvo za javno upravo, s tem ne strinja; pravijo, da zakona o javnem naročanju tisti, ki se ukvarjajo z javnimi naročili, ne znajo brati. Sama mislim, da bi bilo treba nekatere člene spremeniti. Seveda mora obstajati pravno varstvo, ampak ne sme se ga izkoriščati. Zakonu se na področju revizije obetajo spremembe, zato sem koaliciji predlagala spremembo, na podlagi katere bi bili tisti izvajalci, ki se, recimo, trikrat neupravičeno pritožijo, uvrščeni na črno listo in določeno obdobje ne bi smeli sodelovati na javnih razpisih. Mislim tudi, da bi se odločevalci morali odločati hitreje, in tudi državna revizijska komisija bi lahko bila odločnejša. A pri velikih infrastrukturnih projektih brez revizijskih zahtevkov nikdar ne bo šlo.
***
Če bodo ti, ki se pritožujejo, z revizijskimi zahtevki dokazali, da je Dars naredil napako, bo seveda nekdo moral odgovarjati. Če pa se bo izkazalo, da so tisti, ki se prijavljajo na razpise, neupravičeno zavlačevali postopke v škodo države, bi bilo prav tako na mestu, da nekdo prevzame odgovornost. Tako smo ponovno pri prej omenjenem predlogu.
***
Na zvezi smo s Fraportom, ki polovico prometa naredi z Adrio Airways, in zanje bi bil njen morebiten propad precejšen šok. Ministrstvo se lahko pripravi le tako, da zagotovi povezanost države z najnujnejšimi destinacijami. Ne želim špekulirati, katere so to, zagotovo pa je med njimi Bruselj. Tako bi lahko objavili razpis za subvencioniranje določenih linij. A to lahko naredimo šele takrat, ko teh linij ne bo več zagotavljala Adria. Ne glede na to pa ocenjujem, da bi lahko drugi prevozniki precej hitro prevzeli Adriine zanimive, dobičkonosne linije. Drugače bo z nedobičkonosnimi linijami. Naš interes pa je, da Slovenijo čim ceneje povežemo s čim več destinacijami – ne glede na napis na letalu.
Jure Leben
Absurdno se mi zdi, da smo tisti, ki sprejemamo odločitve, potem krivi za vse
Potem, ko smo na drugi tir čakali desetletja, smo ga v zgolj nekaj letih prerinili z mrtve točke. Vloženega je bilo veliko dela, pogajali smo se s šestimi državami, z Evropsko investicijsko banko, z evropsko komisijo. Ni bilo lahko in treba je bilo sprejeti veliko odločitev. Absurdno se mi zdi, da smo tisti, ki sprejemamo odločitve, potem krivi za vse. Tisti, ki v pisarni čaka, da bo ura pet popoldan, pa na položaju dočaka penzijo. Imam čisto vest, na funkciji državnega sekretarja sem odgovorno delal, k odgovornosti spadajo tudi jasne usmeritve…
***
Stanovanjski zakon bomo spremenili. Koalicija je obljubila 10.000 stanovanj v dveh mandatih. Mislim, da moramo biti realni in da bi stanovanjski sklad skupaj z občinskimi lahko zagotovil 2500 stanovanj v tem mandatu, vključno s temi, ki se že gradijo na Brdu. Zagotoviti moramo več stanovanj za mlade in uzakoniti možnost, da lahko najemnik ob dolgoročnem najemu stanovanje odkupi.
Maks Tajnikar
Nizkih plač nimamo zato, da bi bili konkurenčni, nizke plače imamo, ker nismo konkurenčni
Ne pretiravam, če rečem, da so evro, enotni denarni sistem in enotna centralna banka edina enotnost, ki jo danes imamo v Evropi. A ECB nosi od krize leta 2008 naprej preveliko breme. Njena ekspanzivna denarna politika je bila sprva pravilna in potrebna, toda učinki niso bili takšni, kot so si jih v ECB verjetno prestavljali. A ECB je vztrajala naprej in s svojo denarno politiko sama povozila svojo denarno politiko. Zašla je v tako imenovano likvidnostno past. Študent prvega letnika pa se pri makroekonomiki nauči, da je tedaj treba uporabiti davčno politiko.
***
Poglejte, menedžerska plača milijon evrov na leto je za Slovenijo neokusna. Ni v skladu z okoljem, celo multinacionalke se s plačami prilagajajo okolju. Sam običajno pravim, da se pri nas neenakost začne tam, kjer se konča dohodninska lestvica, in tam, kjer se konča davek na kapitalske dohodke. Ne pozabimo, neenakost ni enako kot revščina. Revščina je v Sloveniji družbena šlamastika, neenakost pa je ekonomski problem, po mnenju številnih ekonomistov v svetu pomembnejši od današnje krize.
Marjan Šarec
Pri gospodu Lebnu sem storil napako, ko sem zaradi očitkov sprejel njegov odstop
Manjšinska vlada je vedno odvisna od nekoga. Ali ima Levica kaj boljši imidž, če nastopa skupaj s SDS? Skupaj so rušili resolucijo o nacionalni varnosti, nastopili proti kandidatki za ministrico za kohezijo Angeliki Mlinar… Naša sredinska politika – LMŠ je steber sredinskosti v slovenskem političnem prostoru – je in očitno bo stalno na udaru levega in desnega ekstremizma. Ljudje pričakujejo rezultate in čim manj političnega preigravanja, zato o imidžu ne bi pretirano govoril.
***
Glede na to, da je imenovanje ministrice za kohezijo do konca viselo v zraku, dvomim, da bi z nepremičninskim davkom prišli do neke ustrezne rešitve. Pojavilo bi se vprašanje, ali bo cerkev plačevala ta davek ali ne, ali bodo občine plačevale za recimo gasilske domove ali ne – in tako bi bilo nešteto pritiskov. Takoj bi imeli civilne iniciative in ne vem kaj še, politične stranke bi se z njimi identificirale in ne bi prišli nikamor. Ta zakon je treba napisati v miru in preudarno in biti pripravljen na pritiske. Za nepriljubljene ukrepe je treba imeti trdo kožo, tega pa v tej koaliciji ni ravno pričakovati. In če smo čisto pošteni, se tak zakon naredi v prvem letu vlade.
***
Gospod Črnčec je državni sekretar in gospod Črnčec točno ve, kje je njegovo mesto, in točno se ve, kdo vodi vlado. Gospod Črnčec je vojak in se dobro zaveda, kakšna je hierarhija. Dvome – ali kot se sodobno rado reče lažne novice – o tem pa širijo tisti, s katerimi se je Črnčec razšel.
***
Ali vi od mene pričakujete, da bom poklical na SDH, da me bo potem kdo prijavil, da sem vplival? Ste pozabili, kaj se je zgodilo z gospodom Kraljem? On je bil očitno prvi in edini, ki je v zadnjih 30 letih kogarkoli poklical, a ne? Se pa globoko strinjam z vami, da če smo solastniki ali lastniki, bi najbrž lahko kaj rekli. Zato sem tudi pred volitvami govoril, da bi morala imeti vlada več vpliva pri kadrovanju, pa so me nekateri mediji obtožili, da želim preveč vplivati. Celo s Putinom so me primerjali. V zadnjih 30 letih smo v Sloveniji vzpostavili take sisteme, da imamo po javnih zavodih svete zavodov, ki štejejo 11 članov, od tega pa ima ustanovitelj samo tri člane in torej nima nobene besede. Podobno je v državnih podjetjih. Ampak to je imela možnost urediti prejšnja vlada, pa ni. Če bi imela naša stranka 36 poslancev, bi bila situacija drugačna, kot je zdaj, ko imamo 13 poslancev in štiri koalicijske partnerje, pa smo še vedno manjšinska vlada.
Mojmir Mrak
Če bi prišlo do večje krize, bi bili danes v bistveno slabšem položaju kot leta 2008
Kot rečeno, je pri spreminjanju davkov treba biti zelo previden. Velja se spomniti besed gospodarstvenikov, ki so večkrat opozorili, da so davki pri nas res visoki, a velika težava je tudi to, da se stalno spreminjajo. Nepredvidljivost davčnega okolja je pogosto vsaj tako problematična kot sama višina davkov.
***
Razlog za zadolževanje v frankih je bila obrestna mera, ki je bila nižja kot pri evrih. Ljudje so preprosto gledali samo na razliko v obrestnih merah, pozabili pa so na dejstvo, da zadolževanje v tuji valuti pomeni tudi prevzemanje tečajnega tveganja. Dvomim, da so banke zavajale ljudi v smeri, naj jemljejo kredite v frankih. Mislim, da je šlo predvsem za finančno neizobraženost ljudi ali pa za njihovo bolj ali manj zavestno zanemarjanje tečajnega tveganja. Žal je tečaj franka šel v smer, ki za ljudi ni bila ugodna. In takoj je tukaj njihova zahteva, naj država zagotovi popravo krivice, ki so jo storile banke. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi tečaj franka po naključju šel v drugo, njim želeno smer? Ali bi zaslužek iz tečajne razlike vrnili bankam? Nedvomno ne, bi pa se ljudje hvalili, kako so imeli prav, ko so se odločili za najem kredita v frankih.
Dušan Mes
S trideset let starim voznim parkom težko prepričujemo ljudi v smiselnost uporabe železnice
Res je, vsi vlaki nimajo prostora za kolesa. Novi vlaki, ki prihajajo, so boljše prilagojeni kolesom in gibalno oviranim. Ko bodo predani v promet, se bodo lahko preuredili tudi nekateri obstoječi vlaki in dobili prostore za kolesa. Za tako prilagoditev jih moramo umakniti iz prometa za vsaj dva do tri mesece, tega pa si zdaj ne moremo privoščiti. Naš vozni park je zelo star in ves čas imamo na progah 60 odstotkov vseh naših vlakov, 40 odstotkov pa v delavnici na popravilih ali servisih.
***
Vsa informatika na železnicah je s konca osemdesetih ali začetka devetdesetih let. Več kot 20 milijonov evrov smo namenili za temeljito prenovo. Prednostno smo se lotili projekta osnovnega informacijskega sistema. Pravkar so objavljeni razpisi za prenovo prodajnih mest, kartomate in informacijske table. Zagotavljam vam, da se bo železniški potniški promet spreminjal v bistveno boljšo smer.
***
Država je v zadnjih letih okrepila tudi vlaganja v železniško infrastrukturo. A nekaj so prioritete, drugo pa želje. To, kar na železnicah delamo zdaj, je absolutno nujno za to, da lahko Slovenija s svojo infrastrukturo sploh ostane del evropskih koridorjev. Kateri projekti bodo prioritetni v prihodnje – ali bo to tretji pas na ljubljanskem obroču, Tivolski lok, poglobitev tirov ali drugi tir na gorenjski progi oziroma na progi Maribor–Šentilj – pa je stvar dogovora.
