V Franciji se stavka proti pokojninski reformi nadaljuje že 26. dan. Še naprej vozi manj kot polovica vlakov. Predsednik Emmanuel Macron in njegova vlada popuščata, saj so zaposleni v več poklicih dosegli, da jih bo reforma zaobšla in se bodo upokojevali po starem, to je zelo zgodaj in z razmeroma visoko pokojnino. Gre za policiste, voznike tovornjakov, carinike, gasilce, vojake, paznike v zaporih, ribiče, stevardese in seveda pilote, ki lahko izsiljujejo s prizemljitvijo letalskega prometa. S temi odpustki je vlada postavila pod vprašaj »univerzalnost« svoje pokojninske reforme, po kateri naj bi veljala enaka pravila za vse, pa tudi njen javnofinančni učinek. Ali ni torej Macron podcenjeval težavnosti naloge, ki si jo je zastavil in pred katero so obupali vsi njegovi predhodniki?
Pogajanja se bodo nadaljevala po 7. januarju in mnogi menijo, da bo tedaj vlada, ki je sicer zaman poskušala doseči premirje vsaj ob novem letu, popustila še drugim poklicem. Zaradi dosedanjega popuščanja, nazadnje pilotom, se seveda krepi samozavest stavkajočih. Spodbudo pa imajo tudi v uspehu rumenih jopičev pred enim letom. Na koncu se zna zgoditi, da bo vlada, podobno kot leta 1995, opustila reformo in bo vse ostalo po starem.
Večina javnosti na strani stavkajočih
Če je pred enim letom uspešnost rumenih jopičev temeljila na radikalni manjšini, ki je opustošila mestna središča, zlasti pariško, pa o učinkovitosti sedanje stavke lahko govorimo predvsem zato, ker še vedno ne vozi več kot polovica vlakov. Stavkajočih je sicer vsak dan malo, to pa zato, ker se menjavajo, sicer bi lahko bil nekdo, ki vseh 26 dni ne bi delal, ob skoraj vso plačo.
Stavka je uspešna tudi zato, ker jo še vedno podpira več kot polovica Francozov, ki so nezaupljivi do politikov. Reformo sicer podpira večina upokojencev, ki jim je pomemben javnofinančni učinek reforme, saj prejemajo veliko višje pokojnine kot na primer nemški ali britanski upokojenci.
Najbolj je veliko nezaupanje do vlade in Macrona prišlo do izraza pri učiteljih, ki so imeli doslej razmeroma nizke plače (od 1855 do 2050 evrov neto), vendar visoke pokojnine. Vlada jim je zato nameravala povečati plače, da se jim ne bi pokojnine znižale, ko bodo vključeni v univerzalni pokojninski sistem. Macron se že dolgo zavzema za zvišanje učiteljskih plač in obljublja, da naj bi se masa za plače učiteljev naslednjih 15 let vsako leto povečala za pol milijarde evrov. Kljub temu vlada ni pridobila stavkajočih učiteljev, ki predstavljajo petino zaposlenih v javnem sektorju.
Pomanjkanje podpore za sicer dobro premišljeno pokojninsko reformo, ki temelji na prizadevanju za enakopravnost, pravičnost, odpravi privilegijev in univerzalnosti, pa izvira tudi iz tega, da vsi v tej reformi preveč vidijo samo to, da bi bilo treba za polno pokojnino po novem delati do 64. in ne več do 62. leta. Temu predlogu se bo vlada sicer najbrž odpovedala, čeprav ima Francija težave z javnimi financami in vse bolj tudi s pokojninsko blagajno. Glavni namen vlade pri tej pokojninski reformi pa je, da popravi krivice in odpravi privilegije, ki temeljijo na tem, da je sedanji sistem upokojevanja nastal leta 1945. Strojevodje na parnih lokomotivah, na primer, so pred 70 leti res imeli težak delavnik, a še danes se upokojujejo pri 52 letih, čeprav je njihovo delo že dolga leta neprimerno lažje, parnih lokomotiv pa ni več. Macron in njegova vlada sta premalo poudarila ta vidik reforme, saj sta se ustrašila upora privilegirancev, še posebej strojevodij, ki zdaj v resnici uspešno onemogočajo železniški promet.
