Tudi časnikarji so spoznali pomen humorja, zato so, gledano slovenski prostor, že v 19. stoletju in vse do danes tudi tako imenovani resni časopisi objavljali šale. Nastajali (in ugašali) so tudi posebni satirični časopisi. Zanje je bilo značilno, da so jih ustanavljali pripadniki posameznih političnih opcij, izkoriščali pa so jih za to, da so v besedi in risbi udarjali po svojih nasprotnikih ter jih smešili. Prvi slovenski satirični časopis Brencelj v lažnivi obleki je luč sveta ugledal že leta 1869, sledili so mu še mnogi, na primer Brivec (1891), Jež (1902), Osa (1905), Toti list (1938) in Pavliha, če omenimo samo nekatere od njih. Pavliha je bil zadnji »vseslovenski« satirični časopis (prednika s tem imenom je leta 1869 na Dunaju urejal Fran Levstik), sprva ustanovljen kot nekakšen odgovor na protirežimske vice, ki so v »Titovi« Jugoslaviji rasli kot gobe po dežju, pozneje pa je postal do oblasti kritičen tudi sam in bil nekajkrat tudi zaplenjen. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil ravno zaradi tega zelo iskan in je dosegel celo naklado 63.000 izvodov. Danes vam predstavljamo nekaj šal iz preteklih dveh stoletij.

Smešničar 25.

Gost reče natakarju: Pridite sem, Vi mi niste mojega petaka prav izmenili. Natakar: ne morem pomagati, zakaj niste tega brž zapazili, ko sem Vam denarje na mizo odštel, sedaj je prepozno. Gost vstane, vzame klobuk in koraka proti dveram rekoč: če je Vam prav, tedaj Vam ne delam krivice, ako pridržim goldinar, ki ste mi ga preveč našteli, z Bogom!

Slovenski gospodar, 19. junija 1879

Smešnica 18.

Kmetič pride ravno iz sodnije ter gre k svojemu advokatu, da poravna svoj račun. Ko ga plača, pa vpraša prav nedolžno: Dovolite mi, gospod, še eno vprašanje! No, oče, reče odvetnik, le povejte, kaj še imate na srcu! – Vidite, reče kmetič, nek človek me je grdo ogoljufal, mu li smem reči brez kazni: »Ti lump, goljuf. ...« Odvetnik odkima ter reče: Ne, tega pa ne smete reči, lahko vas toži za to. No, če je pa tako, odreže se kmetič, vam pa raji ne rečem.

Slovenski gospodar, 30. aprila 1885

Smešnica 38.

Kmečki fant je stal pred sodnikom, tožen, da je tovariša stepel. »Ali ne veste«, reče mu sodnik, »da se po postavah ne sme tepsti?« »O, gospod, jaz ga nisem tepel po postavah, temveč po hrbtu«, reče ponižno fanté.

Slovenski gospodar, 17. septembra 1891

Smešnica 41.

Gost sedi pri mizi v krčmi ter gleda pred seboj na krožnik polen juhe, toda on je ne vzame. Hitro priteče na to krčmarica ter ga vpraša, ali mu ne diši juha? »Ne morem«, odgovori ji gost, »ne morem je jesti«. »Oj«, reče krčmarica, »prinesem Vam pa druge!« Kmalu je druga juha na mizi in gost jo vlije na krožnik, pa dene roke križem, ne poskusivši juhe. »Kaj«, vpraša ga krčmarica, »ali tudi te ne morete jesti?« »Ne morem«, reče gost na kratko. Krčmarica mu prinese tretjo pa godi se ji, kakor pri prvi in drugi. »Za božjo voljo!« vsklikne zato, »kaj Vam je, gospod, da ne jeste pri nas juhe?« »Oh«, nategne gost, »oh, saj bi jo jedel, toda žlice, žlice nimam«.

Slovenski gospodar, 8. oktobra 1891

Smešnica 42.

Krčmar pride k dijaku terjat dolžnih pet goldinarjev. »Prav«, pozdravi ga dijak, »ravno prav, ali imate menjati?« »Imam«, odvrne krčmar vesel, da dobi denar. »Nate«, reče nato dijak, »nate Vam hlače. Vredne so sedem goldinarjev, prosim 2 gold. nazaj!«

Slovenski gospodar, 15. oktobra 1891

Pred gostilno se ustavi potujoč človek in pozdravi krčmarja.

– Hvaljen ..., prosim, ubog vandrovec..., če bi mi dali kaj piti ...

= Tamle je vodnjak!

– Če dovolite, se bom pozneje umil, prej bi prosil za kak požirek . . .

Slovenski dom, 21. decembra 1912

Kakor dobljeno – tako razdano.

Leta 1830. je v Rimu umrl sloveč odvetnik, ki si je tekom let obilno premoženje pridobil. Ker je bil brez otrok in ni imel bližnjih sorodnikov, je bilo vse radovedno, kdo bo skrbno hranjeni denar podedoval. Dasi so ljudje vedeli, da je čudak, vendar se je vse zavzelo, ko so odprli oporoko, kjer je bilo zapisano, da vse premoženje dobi norišnica. Vzrok temu je bil naznanjen ob kratkem takole: »Ker sem dobil denar od norcev, ga zopet norcem izročam.«

Dolenjske novice, 30. maja 1918

Vodnik: »Glejte, gospod, kako krasna pokrajina leži tu doli pod nama!«

Turist: »Čemu ste me pa gori vlekli, če je doli tako lepo!«

Kurent, 16. septembra 1918

Izvrstni strelci.

V trgu Capovierto pri Neapelju je stekel neki pes. Žival, ki je oklala že več ljudi, se klati po okolici. Prebivalci so že parkrat priredili pravcati lov na steklega psa, a ga niso nikdar zadeli; pri tem streljanju pa je bilo ranjenih nič manj kakor 34 kmetov.

Nova doba, 3. aprila 1924

Na koncu razprave je sodnik dejal: »Obtoženec, sedaj imate Vi zadnjo besedo.«

Obtoženec je zmagoslavno pogledal svojo ženo, ki je bila med poslušalci in dejal: »Ali si slišala, stara?«

Slovenec, 5. oktobra 1929

MADEŽI

Žena: »Svetoval si mi, naj si obleko, ki je imela madeže, očistim z bencinom in potem preko noči obesim na prosto.«

Mož: »Ali so madeži izginili?«

Žena: »Da, z obleko vred.«

Domovina, 28. januarja 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib