Formula 1. Priznamo, ni nam blizu. Že kar nekaj časa ne. Kar je kar malce nenavadno, glede na to, kako smo se nad njo navduševali v 80. in 90. letih, tam nekje do preloma tisočletja, ko je bil ta šport, vsaj za naš okus, precej bolj zanimiv. V spominu nam je tako ostalo kar nekaj zanimivih dirk, med njimi tudi tista za veliko nagrado Monaka leta 1987, na kateri je svojo prvo zmago v kneževini, na poti do kasnejših rekordnih šestih, vknjižil legendarni Ayrton Senna. Ki je to takrat storil še za volanom lotusa honde, zaradi značilne rumene barve, v katero je bil odet v celoti, enega najbolj izstopajočih bolidov sploh. Podobno kot so to dandanes ob barvno precej monotonem voznem parku vsi rumeni avtomobili. Zato se prav ob vsakem, ki ga vozimo in ki jih je resnično malo, spomnimo na rumenega lotusa, na Senno, na Monako, na zlate čase formule 1. Tako kot smo se tudi, ko smo v test dobili prenovljenega simpatičnega Renaultovega malčka twinga, ki smo mu prav zaradi rumene barve, ki ga naredi še bolj privlačnega, že »v štartu« podelili prvi »plus«.
No, teh je bilo nato v nadaljevanju še nekaj, a to ne pomeni, da je twingo popoln avto, saj kakšna stvar pri njem tudi zmoti. A pojdimo po vrsti. Videz je torej po rahli prenovi, in to ne glede na barvo, nekaj, po čemer twingo zagotovo izstopa v pozitivnem smislu. Je atraktiven, drugačen, že s svojo obliko pa nakazuje tudi, da kljub vsega 3,62 metra dolžine v notranjosti s prostorom ni ravno kakšen stiskač. In dejansko se v njem precej zlahka prevaža štiričlanska družina z dvema odraslima in dvema otrokoma, le za njihovo prtljago bi v 220-litrskem prtljažniku znalo zmanjkati prostora. A jasno je, da twingo ni družinski avtomobil, želeli smo le izpostaviti, da tudi to vlogo lahko povsem mirno opravlja med vsakdanjim »letanjem« gor in dol. Za kar je, denimo za vrečke iz trgovine ali kakšno športno torbo, tudi omenjen prtljažnik več kot dovolj zmogljiv. In če z notranjostjo zaključimo pri voznikovem delovnem prostoru, lahko dodamo, da lepo prelivanje sive in bele barve nekoliko pokvarijo mestoma ceneni materiali, velik minus je tudi pomanjkanje odlagalnega prostora. Tako da smo stežka našli kotiček za mobilni telefon.
Med vožnjo twingo ni razočaral. Z 0,9-litrskim turbobencinskim trivaljnikom z 68 kilovati (93 konji) moči je bil malček precej poskočen, čeprav ga kmalu začne »zmajkovati« (do stotice denimo pospeši v 13,1 sekunde), sicer pa v mestu naravnost blesti in ga je tudi zaradi pogona na zadnji kolesi zelo zabavno voziti, ob tem pa je tudi izredno okreten – premer obračalnega kroga znaša le 8,6 metra! Kar se izkaže še posebej priročno pri parkiranju. Nekoliko nas je zmotilo le rahlo tresenje, ko avto stoji na mestu, kar recimo pri čakanju na zeleno luč po določenem času postane malce nadležno. Na avtocesti se twingo obnaša po pričakovanjih, pri kombinirani vožnji pa smo pričakovali kakšen deciliter nižjo porabo od izmerjenega polsedmega litra na 100 kilometrov.
Testni twingo je z najvišjo stopnjo opreme intens precej bogato založen, a cena dobrih 13 tisočakov že posega v cenovni rang avtomobilov za stopnjo višjega razreda. Kar malce tudi pomaga pri razlagi, zakaj malčkom, naj bodo še tako simpatični, prodaja nikakor ne steče. Pa čeprav imajo svoje prednosti, in to sploh ne tako malo njih, ki so lastne le njim.
