Dobrodošli v starodavni krčmi Žabe na robu Ljubljanskega barja: tu so kozarci ruma, za katere se še ne ve, kdo jih bo plačal, cvrtje žabjih krakov in glasba ob spremljavi orglic. Če vstopite in slečete svoj suknjič, bo točaj ugasnil luč, prižgal petrolejko in vaša duša bo kmalu na robu pogube.
Tako se je vsaj zgodilo pismonoši Lazarju, revežu, ki živi in pije na up, zato točaj – pravzaprav Hudič – nima pretežkega dela, ko mu obljubi bogato prihodnost, kakopak povsem faustovsko, v zameno za to, da se siromak odreče svoji preteklosti, da torej nanjo pozabi. Hudič namreč »umira« od dolgčasa in hrepeni po časih, ko sta bila s Hudičevko Evico združena v eno, preden ga je torej nadangel Mihael razsekal na dvoje.
Če je imel Lazar dvome, se ti hitro razblinijo ob pogledu na Evico, zanjo gre v smrt, kot Lazarus vstane, a srečen kljub temu ni, kar pripelje do nove smrti… Groteskni krog življenja in smrti – brez upanja na odrešitev – se torej za tri protagoniste poetične drame Žabe Gregorja Strniše (1930–1987), pesnika, dramatika in pisca popevk, nikoli ne zaključi.
Hudič, ne bog
Generacijsko sodi Strniša, čigar pesniška filozofija (zbirke Odisej, Oko, Vesolje...) temelji na »kozmični zavesti« kot nasprotje antropocentrizmu, k Danetu Zajcu in Venu Tauferju. Njegove pesmi bolj kot na rimah temeljijo na asonancah, pogosto pa tematizirajo bivanjske dileme, trpljenje, smrt in blaznost.
Tudi njegova dramatika (Samorog, Ljudožerci) je večplastna. Žabe se napajajo v bibličnem motivu Lazarja, moč njegovega »obujenja« pa da Strniša v roke Hudiču, ne bogu. »Lazar svojo dušo v tem tekstu proda trinajstkrat, a kaj je tisto, kar zares proda? Kaj smo brez duše in vesti? Je Lazar slehernik, eden nas, ki živimo v ciklih? Bomo ob koncu starega leta tudi mi plačali račun za nazaj in obljube za naprej? Smo se iz tega kaj naučili?« sprašuje režiserka uprizoritve Maruša Kink.
Strniša je dramo sam naslovil kot moraliteto, kot Priliko o ubogem in bogatem Lazarju, napisal jo je domala didaktično. »Tekst je nastal pred več kot petdesetimi leti, a je hkrati izjemno zimzelen. Tudi danes prodajamo svoje duše, jih potem odkupujemo nazaj? Si sploh zares želimo uresničitve naših najbolj skritih želja?«
Le kurba ali devica
Hudič (in Hudičevka kot njegova druga polovica) dobi pri Strniši nenavadno veliko moči, človeka ima rad. A kot pravi režiserka, so se z igralci Nejcem Cijanom Garlattijem, Katarino Rešek - Kuklo, Niko Rozman in Stanetom Tomazinom veliko ukvarjali tudi z reprezentacijo ženske: »Hudičevka je, ko se spremeni v Evico, zelo črno-bela. Lahko je le preračunljiva kurba ali nedolžna devica. Te Lazarjeve fantazije so se nam zdele zastarele, a najbrž so žal še vedno precej aktualne. Tudi ko so šle igralke skozi svoj repertoar preteklih vlog, so te sodile v eno ali drugo kategorijo.« Strnišev tekst bodo tako v uprizoritvi dopolnjevali tudi improvizirani prizori, prek katerih so izvajalci med študijem raziskovali Strniševe premise.
Pomembna vloga bo na odru pripadla tudi glasbi. S Strniševimi songi iz Žab, ki se precej razlikujejo od njegovih popevk, bodo krčmarsko vzdušje dvigovali glasbeniki Maša Budič, Danijel Bogataj, Blaž Podobnik in že omenjena Kukla. »Uporabili bomo veliko žanrov, a en del bo gotovo kabarejski, obljublja režiserka. Torej soroden nagrajeni uprizoritvi Žab v Lorencijevi režiji v Mestnem gledališču Ptuj leta 2010? »Na stare uprizoritve se ne navezujemo,« pravi režiserka, ko spomnimo še na krstno uprizoritev v Korunovi režiji v SNG Drama Ljubljana leta 1970, pa mnoge kasnejše, denimo v Prešernovem gledališču Kranj, v produkciji AGRFT, v Mestnem gledališču Ljubljanskem… »Strniševa pisava je navsezadnje ravno prav poetična, precej oprijemljiva, nekoliko robata. Bistva ne zadane le z besedami, temveč tudi z ritmom, ki je mestoma že prav hipnotičen,« še sklene režiserka.
