Ker so se člani kolektiva Beton Ltd. lani v uprizoritvi Velika pričakovanja (Große Erwartungen) spraševali, kako spregovoriti, ko je videti, da si kot gledališki ustvarjalec povedal že vse, ne bi smelo biti presenečenje, da so si Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan letos privoščili nadgradnjo – pavzo.
Mahlzeit ni le tretji v seriji dogodkov nemškega cikla, ki je nastal iz navdušenja nad nemško umetnostjo in so ga začeli leta 2016 že z Ich kann nicht anders (Ne morem drugače). »To je čas za premislek, rekapitulacijo, introspekcijo,« razlaga Katarina Stegnar, da ni odmor nič manj pomemben del ustvarjalnega procesa. »Morda bi lahko bil Mahlzeit tudi pavza med dvema predstavama na festivalih,« se smeji.
Ohlapen okvir
Beton Ltd., ki deluje že skoraj desetletje, niso le omenjeni trije performerji, gre tudi za kolektiv glasbenikov (že od začetka sta z njimi Janez Weiss na kitari in Jure Vlahovič kot glasbeni producent) in vizualnih ustvarjalcev (Toni Soprano Meneglejte in 004). »Tokrat performerji stopamo v ozadje, oni ne bodo naša podpora, mi bomo njihova. Ko v teatru najdeš sodelavce, s katerimi se ni treba preveč pogovarjati, pa se stvari zlijejo, je to največje možno zaupanje,« pojasnjuje igralka. »Mi trije tokrat zelo pazimo, da smo na pavzi, da torej ne bi padli v past uprizarjanja.«
V teh desetih letih, predvsem med ustvarjanjem Große Erwartungen, se je nabralo veliko glasbene vsebine, ki zaradi časovnih omejitev ni prišla v prestavo, dodaja tudi Weiss, a ne gre za historiziranje. Da bodo skladbe v novi preobleki, sta pripomogla še tolkalist Maksim Špelko in harmonikar Marko Brdnik.
»Pred začetkom novega projekta se vedno sprašujemo, kaj nam bodo Branko, Primož in Katarina predlagali. A tudi ko so denimo potrebovali eno uro soft porn punka za Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli, je šlo za zelo ohlapen okvir, nikoli za nujnost. V tem času nam je uspelo razviti obojestransko razumevanje. Pri Große Erwartungen smo si dovolili največ svobode, v Mahlzeit pa skušamo preveriti, kako deluje ta material samostojno. Hitro smo videli, da brez igralcev na odru manjka tudi del glasbene slike.« Pri nadgradnji v samostojen material so tako ključni aranžmaji Brdnika, pravi Weiss, in nastal je izdelek, ki ne potrebuje nujno gledališke situacije, da deluje. »Teh devet komadov sega od šansona in bossa nove prek dubstepa do distorziranih, metaliziranih sestavov. So izrazito nehomogeni, dinamični in humorni, čisto koncertni, je pa v njih povsem očiten kontekst teatra.«
Glasbila kot vmesniki
Kot stranski derivat Ich kann nicht anders je nastala istoimenska foto knjiga, Große Erwartungen je kot sodobna umetniška praksa odtiskovanja teles umetnikov v družbo rezultiral v izdaji »ritotiska«, zdaj bo nastala longplejka. »Za teater vedno igraš v živo, vedno lahko igraš malo drugače in kaj manj uspelega izboljšaš, plošča pa je zelo končni izraz,« je zaskrbljen Weiss. »Jaz sem kar vesela, da je med vami povzročila tudi nekaj konstruktivnih prepirov,« se smeje Stegnar. »To je tako, kot da bi vsak igralec hotel predstavo zrežirati sam. Vi si to lažje privoščite, ker imate za vmesnike glasbila, mi trije tega vmesnika nimamo, tako da moramo biti bolj previdni.«
