Izbira in uprizarjanje novejših dramskih besedil nujno zastavlja tudi vprašanje, kako se besedilo in oder soočata s sodobnostjo. Kar vem, da je res (2016) avstralskega dramatika prelomne trenutke odraslih otrok in izzive znotraj družinske skupnosti izpeljuje v psiholoških konceptih sodobne družinske dinamike, pa tudi skozi spremembo spola in poneverjanje, ki pretresata njeno kohezijo, a je pri tem pogreznjena v konservativen populizem melodramskega značaja. Zato morda najbolj preseneti, da odrska postavitev v režiji Luke Martina Škofa ne išče novih plasti ali prelomov z vzpostavitvijo produktivne distance v odnosu do besedila, temveč se odloči z »naivnim« pogledom ilustrirati in potencirati njegove tragične in humorne elemente ter izkoristiti prepoznavne življenjske vzorce kot obči sentiment.
Kar vem, da je res prelomne trenutke odraslih otrok in izzive znotraj družinske skupnosti izpeljuje v psiholoških konceptih sodobne družinske dinamike, pa tudi skozi spremembo spola in poneverjanje, ki pretresata njeno kohezijo, a je pri tem pogreznjena v konservativen populizem melodramskega značaja. (Foto: Peter Giodani)
Ta čustveni eksces intimnih tragedij in odnosov uprizoritev razbohoti na vseh ravneh. Najprej se kaže v vizualnem in simbolnem kontekstu vrta družinske hiše s šopi ...
Čudna, napol presenetljiva napol predvidljiva so poustvarjalna pota naših dveh osrednjih simfoničnih orkestrov. Priznati moram, da sem filharmonikom...
Ibsenova simbolistična drama Gospa z morja se zdi vsaj na površni pogled trdno zasajena v prostor in čas skandinavskega podeželskega mesteca ob koncu...
