Režiser Ivica Buljan se odloči za univerzalno časovno-prostorsko umestitev besedila, zgodba ponazarja historični izsek, a tudi aktualno podobo ženske. V stiliziran, z nekaj ključnimi rekviziti opremljen, predvsem pa tako rekoč »prazen prostor« (Ana Savić Gecan) umesti lik, ki ga Ana Urbanc opravi suvereno in vendar z zavedanjem o močni kompleksnosti tako značaja kot družbenih kontekstov. Hkrati pa tudi same odrske reprezentacije, saj komunicira zgolj s sabo, lastnimi spomini, spoznanji in pričakovanji; še Pier (!), oddaljeni ribič (»odigra« ga nekdo iz občinstva), skrajno skopari z besedami in željo po dialogu. Stiliziran lov na ribico je seveda v funkciji večplastne metafore. Ribica je njena zaupnica, ko se izpoveduje njej, se izpoveduje nam, a obenem je trnek mišljen tudi dobesedno – kot iskanje nove ljubezni. V vsakem primeru je ribarjenje tako fizično kot simbolno udejstvovanje izvajalke, ki poleg vseh prispodob vključuje tudi povsem pomensko vlogo: ribarjenje kot aktivnost samosti, izoliranosti, potrpežljivosti in iskanja (tudi preizkus) notranje pomirjenosti.
Če se skozi terapevtsko in kronološko pripoved o njenih treh nesojenih fantih oziroma možeh z nasprotnih strani italijanske politike razpira širša podoba družbenega okolja medvojne Italije, ves ta pretekli čas že govori o sedanjosti. Žalovanje je dvosmerno, prvo pripada preteklim izgubam, drugo pa tukajšnjosti oziroma sodobni stigmatizaciji samskosti in retradicionaliziranemu konformizmu pripadanja kot edini sprejemljivi obliki bivanja. Notranjo napetost, ki v dramaturgijo vstavlja dobrodošlo dinamiko, izvajalka preusmerja v drugo izraznost, v petje italijanskih šlagerjev (aranžmaji Mitje Vrhovnika Smrekarja), s katerimi prebudi izvorni dogajalni kontekst, a tudi nujnost emocionalnega, ne le racionalnega uvida vase.
V predstavo je umeščen tudi (pre)kratek »radikalni« izstop iz toka dogajanja, nekakšen drobni manifest igralke, ki spotoma sproži še vprašanje možnosti zasebnega ali fiktivnega stališča. To je moment, ki najbolj udarno zareže v tematiko, a žal ostane nekako nereflektiran, prehitro odpravljen. Premik iz fiktivnega na rampo je kot sestop v »živo realnost«, naslavljanje občinstva postane oprijemljivo, vsebinsko neposredno, preprosto pomembno. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je primerjava samskosti s stigmatizacijo judovstva prehuda, ostaja dejstvo, da je samski človek (tako kot v naboru vseh ostalih etiket spolne, veroizpovedne ali rasne »drugosti«) najprej vrednoten skozi to prizmo, šele nato osebnostno. Pri nas mu je ime »Pehtin sindrom«.
