Mestno gledališče ljubljansko (MGL) v novo leto vstopa s postavitvama dveh slovenskih besedil: v četrtek bodo premierno uprizorili satirično komedijo Ivana Cankarja Za narodov blagor (1901), ki jo na velikem odru režira Matjaž Zupančič, že naslednji večer pa bodo na Mali sceni pripravili krstno izvedbo znanstvenofantastične drame Karaoke, ki jo bo zrežiral Jure Novak, sicer tudi avtor tega novega domačega dramskega dela.
Vselej aktualna kritika
»Za narodov blagor velja za eno izmed paradigmatičnih slovenskih dramskih besedil – po moji sodbi upravičeno,« meni Matjaž Zupančič. »Verjamem, da lahko ta stara igra v svojem jeziku in sporočilu postane nadvse živa in sodobna, če se z nje spiha nekaj prašnih delcev romantičnega realizma. Dodal pa bi, da ob nekaj manjših dramaturških črtah in intervencijah uprizarjamo Cankarjevo besedilo takšno, kot je bilo napisano, in ne spreminjamo njegovega jezika – pa ne zaradi nekega načelnega spoštovanja, temveč zato, ker je bil to avtor, ki je res znal uporabljati slovenščino na odru.«
Cankar je farso, ki tematizira hlinjeno rodoljubje in sprijenost političnih elit, napisal na Dunaju leta 1900, vendar je imel zaradi njene vsebine kar precej težav z iskanjem založnika. Delo je ob izidu sprožilo burne odzive, deležno je bilo dokaj ostrih kritik, češ da naj bi bilo pretežko in da ne odraža ustrezno slovenskih razmer, prejelo pa je tudi nekaj naklonjenih odzivov. Toda do postavitve na oder vseeno ni prišlo takoj; komedija je bila tako krstno uprizorjena šele leta 1905 v Pragi, na slovenskih tleh pa so jo prvič odigrali leto zatem.
V ospredju dogajanja sta pokvarjena voditelja dveh konkurenčnih političnih strank, Grozd (igra ga Lotos Vincenc Šparovec) in Gruden (Uroš Smolej). Pod pretvezo, da delata za dobro ljudstva, si z vsemi sredstvi prizadevata predvsem za lastno moč in oblast, pri tem pa poskušata na svojo stran z raznimi spletkami pridobiti bogataša Gornika (Primož Pirnat). Podobno tudi občinski svetniki mislijo zgolj na svojo korist. Ko začne novinar Ščuka (Matic Lukšič) razkrivati njihove nečednosti, politični nasprotniki nenadoma pozabijo na medsebojne razprtije in se povežejo v skupnem boju proti vsemu, kar ogroža njihov položaj. »Čeprav je v ozadju teksta mogoče slutiti obrise kulturnega boja na Slovenskem, Cankar napada vedenje in lažno moralo vseh tistih, ki pod velikimi besedami o pomembnosti naroda skrivajo povsem zasebne interese,« ugotavlja režiser, ki dodaja, da se pri tipu postavitve ni odločil ne za zgodovinsko ilustracijo ne za aktualistični realizem.
Med Črvom in človekom
Na malce drugačen način bo poskušala sodobnosti nastaviti ogledalo znanstvenofantastična drama Karaoke, ki tematizira vsem dobro znani imperativ sreče in uspeha. Avtor besedila Jure Novak, ki predstavo tudi režira, se je z vprašanjem sreče ukvarjal že v nekaterih prejšnjih projektih, tokrat pa se ga loteva skozi svojevrsten muzikal, postavljen v nedoločeno, toda nemara niti ne tako oddaljeno prihodnost.
Humorna predstava z resnimi podtoni se dogaja v mestu, kjer imajo že skoraj vsi prebivalci Črva, ki deluje podobno kot nekakšna mešanica antidepresivov in drugih psihoaktivnih snovi – zavleče se v lobanjo in prisesa na možgansko deblo, odpravi strahove, dvome, slabo samopodobo, razvade in odvisnosti, s tem pa svoje gostitelje naredi srečne in uspešne. Samo peščica jih še vztraja v nelagodni, ranljivi nepopolnosti; nekateri od njih iščejo zavetje v majhnem klubu s karaokami v zapuščenem delu mesta. Le še tam si drznejo iskreno čustvovati in pokazati svojo človeško plat… Kot pojasnjujejo ustvarjalci, poskušajo Karaoke med drugim raziskovati tudi razlike med zglajenimi javnimi podobami, ki jih kažemo na raznih družbenih omrežjih, in zasebno resničnostjo. Pri tem se sprašujejo o razlogih, »zakaj bi kdo sploh zavračal popolnost ali večno srečo – in zakaj bi ju marsikdo vseeno želel imeti«.
