Besedilo prebija led normativnih institucionalnih odrov in vanj z inflacijo reprezentiranja brezsramne ženske seksualnosti vnaša nelagodje. V osvobajanju teh prezrtih vsebin domačega gledališča je skrajno neposredno, v izrazju pa neustrašno. Pristop režiserja Primoža Ekarta je predvsem racionalen in preudaren, domala v nasprotju z materialom, ki se ponuja. Postavitev v okrogli Štihovi dvorani zasnuje že skoraj koncertno, intimistično, z vabljivo glasbo in odmerjenimi otočnimi svetlobnimi učinki, ki posegajo v varnost, a tudi pomenljivost zavetja tème. Popolna odtegnitev eksplicitnega uprizarjanja (seksualnih) dejanj in reduciranje prizorišča na tako rekoč prazen prostor nedvomno imata svoje razumljive razloge. Na konkretno izvedena dejanja bi preželi banalnost in nehotena vulgarnost, sunkoviti preklopi kadrov pa ostajajo fluidni, ker je zgolj in edino igralsko telo tisto, ki locira menjave prostora in skoke v času.
Deprivacija medtelesnih fizičnih akcij vzvratno priklicuje našo individualno domišljijo, v bistvu jo drži v šahu ves čas, vizualno dogajanje s tem soustvarjamo in vanj (naskrivaj) vnašamo lastne fantazije. Pod videzom uglajenih kostumov, ki že rinejo v stereotipizacijo razumevanja »privlačne ženske« (visoke pete in rdeča šminka), Barbara Cerar, Mirjam Korbar, Nika Rozman, Mia Skrbinac in Primož Vrhovec v izčiščeni retoriki in odrezavih menjavah paralelnih prizorov razločno razprostrejo tematske in problemske potenciale besedila. Njegovo mreženje renesančne umetnosti in arhetipov (kar ponazarjajo imena vesna, sanja, mira, živa), objektivizacije in potrditve, poltenosti in osamljenosti, vse to podmazano z zasidrano nesmrtno krščansko krivdo kot temeljno regulatorko sodobnega časa. Motivike istospolnosti, masturbiranja, opolzkosti in prevar avtorica vpeljuje kot povsem naravno dialektiko človeške biologije, tudi igralski registri so usmerjeni z nekakšno vsakdanjostjo, naravnostjo, brez pretiravanj ali karikatur, temveč kot prizemljene ekspresije, ki situacij ne razumejo in kažejo kot ekscesov, temveč le kot osvobojena telesa kot taka.
Vendar pa se vprašanja emancipacije ženske seksualnosti, odkloni od patriarhalne zadušljivosti in kategorično opolnomočenje žensk v uprizoritveni princip ne naselijo v presežnih pomenih ali znakih, zadosti jim njihov položaj znotraj besedila, nanj se predstava opre tako rekoč v celoti, medtem ko na scenski ravni ne išče subverzivnih (pre)tresljajev. Če je dobesedno uprizarjanje seksualnosti povsem legitimno zatrto, bi se morda lahko prav zato razprl dodatni prostor za ostrejšo politično naravnanost branja besedila in za odrsko polnejšo, bolj fenomenološko razgrnitev prostora »med željo in užitkom«, ki ga naseljujeta erotika in ljubezen. Navsezadnje, jabolko greha in jabolko spoznanja se lahko zgodita istočasno.
