Pravobranilec iz Estonije je namreč v mnenju, ki ga je objavil prejšnjo sredo, ob nasvetu Sodišču EU, da se razglasi za nepristojno v tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi nespoštovanja evropskega prava v povezavi z neizvajanjem arbitražne razsodbe o meji med državama, predlagal, da Slovenija povrne Hrvaški stroške, povezane s postopkom.

Na MZZ poudarjajo, da z mnenjem pravobranilca ni nastala še nobena obveznost Slovenije in da se bo tudi glede stroškov na koncu izreklo sodišče samo. Poudarjajo tudi, da stroškov sodišča v tem primeru za razliko od recimo ad hoc arbitraže o meji med državama ni.

Sicer težko ocenjujejo, kolikšne stroške je v povezavi s tožbo imela Hrvaška, je pa Slovenija doslej zanjo namenila okoli 200.000 evrov. Za primerjavo - arbitraža je Slovenijo stala med šest in sedem milijonov evrov. Od tega je bilo treba veliko plačati za samo delovanje petih arbitrov.

Hrvaška bo morala svoje stroške tudi ustrezno utemeljiti, poleg tega se Sodišče EU na koncu lahko odloči, da bo v tožbi neuspešna stranka lahko poravnala drugi zgolj del stroškov, so še poudarili na MZZ. Tako je bilo na primer v tožbi Avstrije proti Nemčiji na Sodišču EU glede nemških vinjet, ko Nemčiji, ki je izgubila, ni bilo treba poravnati vseh stroškov, ki jih je predlagala Avstrija.

Šibko argumentirano mnenje

Glede ostale argumentacije pravobranilca so na MZZ spomnili, da je zunanji minister Miro Cerar že ob objavi mnenja ocenil, da je šibko argumentirano. Slovenija zdaj pričakuje, da bo strokovno šibkost njegove argumentacije spoznalo tudi 15 sodnikov velikega senata Sodišča EU.

Glede ene najbolj spornih ugotovitev, da "sporna arbitražna razsodba", kot jo je poimenoval Pikamäe, ne velja, ker da se razmejitev ne izvaja v praksi in ni operativna, so na MZZ menili, da gre za mednarodnopravni unikum, saj da tako sploh ni več pomembno, kaj katera država podpiše. Mnenje pravobranilca, da arbitražna razsodba ni zavezujuča, zato zavračajo.

Iz istega razloga zavračajo tudi mnenje, da "arbitražna razsodba ni samoizvršljiva". V mednarodnem pravu načeloma velja, da je treba podpisane pogodbe spoštovati, poudarjajo.

Prav tako so na MZZ pojasnili, da je bil pričakovan predlog Pikamäeja, da se iz dokumentacije izloči mnenje pravne službe Evropske komisije, ker da ne gre za uradni dokument te institucije, ki se bo v postopku morda morala še izreči. To mnenje, ki ga je objavil nemški tednik Spiegel in je v celoti potrdilo slovenske argumente v tožbi, a se je Evropska komisija pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja potem odločila za molk, je pravzaprav že pred objavo mnenja pravobranilca umaknila Slovenija sama, so pojasnili na MZZ. So pa tako opozorili, da to mnenje obstaja.

Pravobranilec je sicer menil, da so kršitve, ki jih Slovenija očita Hrvaški, "akcesorne", torej podrejene vprašanju določitve meje med državama, ki pa spada pod mednarodno in ne evropsko pravo. Prav tako je menil, da je EU v procesu sklepanja arbitražnega sporazuma Sloveniji in Hrvaški "zgolj zagotavljala dobre usluge", sporazum pa podpisala le kot "priča", zato ni stranka ne arbitražnega sporazuma ne postopka.

Vendarle na MZZ spominjajo, da je bila EU - predvsem Evropska komisija - v obdobju sklepanja arbitražnega sporazuma zelo dejavna. Pripravljala je kompromisne predloge za sprostitev hrvaških pristopnih pogajanj, cilj kompromisa pa je bil vendarle vstop Hrvaške v EU.

To je za časnik Delo izpostavil tudi nemški analitik Thomas Bickl, ki je doktoriral iz slovensko-hrvaškega spora o meji. Vloga EU v postopku sprejemanja arbitražnega sporazuma je bila bistveno večja, kot meni Pikamäe, je prepričan. Tudi nemškega analitika je zmotilo, da pravobranilec arbitražno razsodbo označuje kot sporno. "Glede tega ni dlakocepsko vztrajati, da ni končna razsodba (člani tribunala so jo sprejeli s soglasjem) tista, ki je sporna," je ocenil. Takšna sta, kot pravi, prej hrvaška zavrnitev priznanja odločitev arbitražnega tribunala in pristojnosti tribunala za odločanje o lastnih pristojnostih. S hrvaškim zavračanjem se enostransko meče senca dvoma na zavezujočo rešitev po mednarodnem pravu, je za Delo menil Bickl, sicer svetovalec skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu.