Če imate, psa potem vam na sprehodih zagotovo niso tuje opazke oziroma odzivi staršev, na primer »kuža grize«, »kuža je umazan«, »ne smeš ga božati, ker je velik«, »pes je nevaren« itd. »In ko začne preplašena mamica plezati po drevesu, ko navdušeni otrok nenadzorovano poboža majhnega psa, potem se zaveš, da nekaj ne deluje, kot bi moralo,« pove Dona Gomilšek, ki je pred dobrimi desetimi leti skupaj s partnerjem Markom Stojanovićem zagnala podjetje PoPasje.

Odrasli smo vzor otrokom

Kot pravi sogovornica, velja preprosto pravilo – odrasli ljudje so vzor otrokom v taki meri, kot so vodniki psov vzor svojim psom. »Na terenu opažamo dve skrajnosti – ali so starši preveč ravnodušni in pustijo otroku prosto skakati okoli tujih psov, druga skrajnost pa je pretiran strah, ki temelji na stereotipih, starih vražah ali travmah staršev, kar otrok vzame za svoje,« pove Dona Gomilšek. »Nobena skrajnost ni v redu, zato je poudarek pri naših izobraževanjih na pravilnem pristopu do psa, ki ga otroci v šolah in vrtcih ob naših obiskih ponavljajo znova in znova, skozi vse leto. Pristop do živali se vedno začne z otrokovim spoštljivim vprašanjem, ali lahko poboža psa, z nevsiljivim prikazom odprte roke, pri čemer počaka, da se kuža približa. Šele nato prihajamo do pravil, katerih delov telesa se lahko dotikamo in katerih ne,« pove na kratko o projektu Živaloljub, ki ga sogovornica skupaj s partnerjem in svojimi psi izvaja po vrtcih in šolah. »Naši psi so vajeni vsega – otrok bi jih lahko vlekel za rep, ušesa, jim rinil prste v oči, pa bi situacijo samostojno rešili. Intenziteta reakcije je odvisna od situacije – ali bi se umaknili ali z opozorilnim zvokom obvladali skupino,« razloži sogovornica.

Projekt Živaloljub razširili na druge živali

Pot do nekakšnega zaupanja v njihovo tako pedagoško kot kinološko delo ni bila lahka. Prostovoljne predstavitve in obiski v vrtcih ter šolah se v sklopu PoPasje izvajajo že mnoga leta. Pred nastankom društva so predstavitve delali tudi v imenu društva za zaščito živali in zavetišča, organizirali izobraževalno-dobrodelne prireditve. »Ko pa sva se z Markom odločila za intenzivno izobraževanje, ki bi ga lahko vpeljali v šolski sistem, sva vedela, da bo proces dolgotrajnejši. Prvi večji projekt je bil IZOODI – Iniciativa za odgovoren odnos do živali, v sklopu katerega smo izvedli 40 izobraževanj in delavnic v Posavju. Naši psi so v dobrem letu dni delali s 3000 otroki in mladimi. Obiskali smo tako vrtce, osnovne in srednje šole, otroke s posebnimi potrebami in dve skupini otrok v romskem naselju.« Predvsem delo z otroki, ki imajo strah pred psi, je posebna izkušnja, ki je večinoma nagrajena z olajšanjem. In v tistem napornem letu predavanj sta se odločila, da je program preveč dragocen, da bi se ustavili samo pri enkratnih obiskih. »Tako je nastal pilotni osnovnošolski program Mali živaloljub, ki smo ga prejšnje šolsko leto za 1. in 2. razred izvajali na OŠ Brežice,« pove Dona. Doda, da so program razširili še na druge živali, na konje ter eksotične živali, otroci pa so v šoli govorili samo še o njih: »Prejeli smo krasne spodbude, pohvale, podporo staršev in učiteljev.«

Se bo pa letošnji Živaloljub izvajal v veliko manjšem obsegu, saj je pri izvajanju tovrstnih programov, kot pravita, težko najti vire financiranja in seveda čas za vso administracijo. »Prvi projekt sta sofinancirali Evropska unija in država, osnovnošolski krožek je sofinancirala Občina Brežice. Letos bo nekaj delavnic financirala šola sama, po zmožnostih,« je še povedala Dona Gomilšek.