»Vse se je dogajalo bliskovito, kot v filmu,« so na sojenju Harizu Softiću ponavljale priče, ko so jih spraševali o podrobnostih tega, kar se je 1. junija okoli pol devetih zjutraj dogajalo v križišču Ruske in Celovške pri ljubljanskem Tivoliju.
V obtožnici piše, da je takrat po prepiru in prerivanju Softić z avtom nalašč trčil v Ivana Antuna Š., ki je obležal z zlomljeno nogo. Obtožen je poskusa uboja. Sodnica Maja Povhe, zagovornik Gorazd Fišer in tožilec Matej Peterca so imeli tudi na zadnji obravnavi za priče kup vprašanj: kje so vpleteni v določenem trenutku stali, kam je voznik zapeljal najprej in kako se je nadaljevala njegova pot pozneje ter s kakšno hitrostjo, kje je zadel Ivana Antuna Š. in kje natanko je ta padel. Marsikaj je ostalo neodgovorjenega, saj mimoidoči podrobnosti večinoma niti dojeli niso, marsikaj so tudi že pozabili. »Nisem bila tako pozorna. Poleg tega sem šla v zavetje, saj nisem vedela, ali je voznik usmerjen proti določeni osebi ali si bo v naslednjem trenutku vzel za tarčo še koga drugega,« je povedala ena od prič.
Sprememba obtožnice?
Kot smo že pisali, so se tisto noč Ivan Antun Š., njegova prijateljica Anja G. in Softić spoznali v enem od šentviških lokalov. Ker druga dva nista dobila taksija, jima je prevoz ponudil Softić. Toda med vožnjo sta se, zakaj, ni bilo razjasnjeno, Softić in Ivan Antun sprla. Softić je ustavil na Ruski in iz avta izvlekel palico, ki pa mu jo je, kot kaže, Ivan Antun vzel in ga tudi nekajkrat udaril. Softić je nato sedel v avto ter zapeljal proti Ivanu Antunu in Anji, ki sta takrat že hodila po pločniku pri Tivoliju. Ni ju zadel, a po trditvah tožilstva ni odnehal, pač pa avto obrnil in v Ivana Antuna trčil, ko je nato prečkal Celovško. Slednji, zdaj zahteva dobrih 63.000 evrov odškodnine, je obležal z odprtim zlomom desne goleni.
Softića, ki je s kraja pobegnil, je izvedenec dr. Tristan Rigler opisal kot osebo, nagnjeno k agresivnosti, ki slabo nadzira čustva, hitro menjava razpoloženje in ima nizek prag tolerance. Dogodke večkrat zmotno interpretira, sebe pa prikazuje kot žrtev oziroma krivdo projicira na okolico.
Vse priče so zdaj že zaslišali, čakajo le še na Anjo G., ki se šola v tujini in se bo domov vrnila februarja. Zagovornik Fišer je sicer dejal, da njeno zaslišanje niti ni potrebno, saj je bila usodno jutro v šoku in pod vplivom alkohola. Namignil je tudi, da pričakuje spremembo obtožnice – da torej Softić ne bo več obtožen poskusa uboja, pač pa kakega milejšega kaznivega dejanja. Tožilec Peterca te možnosti ni izključil, strinjal se je tudi s tem, da sojenje lahko končajo brez Anje G. »Mi pa smo se odločili za njeno zaslišanje, kajti okoliščine kaznivega dejanja bi radi dodatno razjasnili,« je končno odločitev senata pojasnila sodnica Povhetova.
Ostaja v priporu
Sojenje se bo torej nadaljevalo šele februarja. »A jaz bom pa do takrat kar v priporu?« je bil zgrožen obtoženi. »Da,« je mirno odgovorila sodnica. »To za vas seveda ni pomembno, čeprav imam dva otroka…« je bil že glasnejši Softić, »kaj pa, če se mi medtem kaj zgodi?« »Kaj pa bi se vam lahko zgodilo?« se je začudila Povhetova, on pa: »Oh, saj sem samo v priporu… Ali sploh veste, kdo vse je tam?« Sodnici je na koncu svetoval, naj raje poskrbi za prisilno privedbo priče. »Njena dolžnost je, da pride. Vi si ne predstavljate, en mesec v priporu je zame kot pet let!«
Zagovornik je potem predlagal, naj ga izpustijo iz pripora. Dokazni postopek je praktično že končan, oškodovanec je prvi uporabil fizično silo, in to »na ne najbolj nežen način«, je našteval. Pa da je Softić res impulziven, kar pa še ne pomeni, da bi na prostosti kaznivo dejanje ponovil. In da naj ga, če mu ne zaupajo povsem, dajo vsaj v hišni pripor, je predlagal Fišer. Tožilec je bil proti, na koncu pa tudi sodni senat: odločil je, da bo najbolje, da obtoženi še naprej spi na priporniških žimnicah.
